Azijski starši se sprašujejo, kdo jim ugrablja otroke

V Južni Koreji so poskušali v internetnih lokalih uvesti »policijsko uro« za mladoletnike. Tudi na Kitajskem so razmišljali o podobni prepovedi, a kakšen smisel naj ima vse to, ko pa znaša globalni zaslužek od internetnih igric več kot 75 milijard dolarjev.

Ko mi je Wang Suxiang pred nekaj leti zaskrbljeno dejala, da se boji, da je njen sin, ki je bil takrat star 26 let, prekoračil mejo odvisnosti od interneta, sem mislila, da pretirava in da – tako kot večina mater današnjih edincev – nestrpno čaka, da bo Yangyang napredoval na delovnem mestu, nato pa napovedal poroko.

Mislila sem, da mojo prijateljico zaradi tega tako moti internet. Suxiang pa je v resnici vedenje svojega sina primerjala s prvo uradno potrjeno definicijo odvisnosti od interneta, ki so jo leta 2008 sprejeli kitajski medicinski strokovnjaki. Če je posameznik tesnoben ali vznemirjen, kadar se ne more prijaviti v omrežje, če se boji stikov z družbo, če ima težave s koncentracijo in spanjem, mora poiskati pomoč v enem od več sto centrov za zdravljenje te motnje.

Že takrat so ocenili, da za odvisnostjo od interneta trpi okoli desetina ljubiteljev spletnih igric. Nedavno so ugotovili, da je število kitajskih internetnih navdušencev, ki ogromno časa preživijo z igranjem spletnih igric, doseglo 368 milijonov, to pa pomeni, da okoli 36 milijonov mladih Kitajcev svoje življenje, odnose z okoljem in tudi perspektive za prihodnost podreja virtualni resničnosti, v katero bežijo pred vse hujšim stresom, osebnim nezadovoljstvom ali bojaznijo pred eksistencialno negotovostjo.

Tragične posledice odvisnosti

Če bi zbrali vse strašne zgodbe, povezane s to motnjo, bi dobili grozljivo mešanico kriminalke in grozljivke. Najstnici, ki je umrla, potem ko je več dni brez odmora – torej tudi brez spanja in hrane – igrala igrico Black Dragon Prince, so njeni stalni soigralci priredili virtualni pogreb na spletu. Sedemnajstletnega mladeniča so pripeljali v enega od centrov za odvajanje od odvisnosti, potem ko je z nožem večkrat zabodel sošolca, s katerim sta se sprla prav zaradi spletne igrice. Drugi sedemnajstletnik je zastrupil starša, ker sta mu prepovedala zahajati v internetne lokale.

Če za mlade Kitajce velja, da v internetno odvisnost zapadejo, ker so osamljeni v družbi edincev in odtujeni v družinah, obsedenih s pridobivanjem materialnega bogastva, pa je treba pojasnilo, zakaj se ta problem pojavlja v vse bolj resnih oblikah, iskati še veliko širše. Kot se zdi, je okužena vsa Azija.

Prejšnji mesec so premierno predvajali dokumentarni film družbe HBO z naslovom Otrok ljubezni, v katerem se zastavlja mučno vprašanje, kdo je kriv za občasno grozljive posledice internetne odvisnosti. Režiserka Valerie Veatch se je namreč posvetila primeru mladih zakoncev iz Seula, ki sta se spoznala med igranjem spletne igrice in dobila deklico, ki sta jo poimenovala Sarang (kar v korejščini pomeni »ljubezen«). Nato pa je nekega dne septembra 2009 mladi očka poklical policijo in povedal, da je trimesečna dojenčica umrla.

Detektiv, ki je prišel v njuno stanovanje, je bil šokiran. Deklica je ležala na hrbtu, popolnoma podhranjena in pokrita s težko odejo. Poleg nje je bila steklenička s pokvarjenim mlekom. Oče je zmignil z rameni, češ da ne ve, zakaj je dojenčica umrla, in dodal, da je bila tako ali tako nedonošenka. On in mlada mati sta po 12 ur sedela pred računalnikom in igrala spletne igrice.

Južnokorejska javnost je bila osupla spričo dejstva, da so materi deklice, imenovane Ljubezen, odpravili kazen, očeta pa po enem letu izpustili iz zapora. Njun odvetnik je namreč prepričljivo trdil, da je odvisnost od interneta enako močan razlog za izrekanje mile kazni za nenamerni uboj, kot bi bila to duševna bolezen ali alkoholizem. Sicer pa sta mlada starša obsesivno igrala igrico, v kateri sta negovala virtualnega dojenčka po imenu Anima. Morda sta bila prepričana, da s tem opravljata svoje starševske dolžnosti.

Digitalni heroin

Kitajski zdravniki trdijo, da je bolnišnično zdravljenje uspešno v 80 odstotkih primerov, kajti čeprav nekateri psihiatri internetne igrice imenujejo digitalni heroin, mnogi poudarjajo, da je mogoče veliko doseči z vzporedno obravnavo staršev in otrok. »Objemite svojega otroka,« zahtevajo zdravniki od očetov in mater, ki priznavajo, da so pretiravali s pritiski na otroka, naj bo boljši učenec, naj se vpiše na fakulteto, naj v roku diplomira, doktorira in si poišče delo.

Po treh do šestih mesecih je zdravljenje končano in bolnik se vrne – kam? V isto hišo, kjer ne čuti, da obstaja kot osebnost? Spet za svoj računalnik, kjer so njegovi edini prijatelji? Znova v alternativni svet, v katerem smrt ni tako strašna? To so vprašanja, na katera bo treba odgovoriti.