Ujma na Balkanu: Vodna katastrofa, kot je še ni bilo

Slavonski Šamac – Temni oblaki, ki so se leno vlekli po nebu, niso napovedovali nič dobrega. Poročila lokalnih radijskih postaj so z obveščanjem o »centimetrih, ki ločijo posamezne kraje od še večje katastrofe«, le še stopnjevala dramatičnost. Velik del Slavonije je pod vodo, v BiH je še huje, so mi povedali, ko sem se po blatu in tisočerih vrečah s peskom po nasipu prebijal po robu Save v Slavonskem Šamcu.

»Edina sreča je, da ne dežuje,« mi je dejal eden od stoterih prebivalcev, ki so prinašali vreče na nasip. »Peska je dovolj, lopat tudi, moramo ubraniti naše domove,« je opisal razmere sogovornik, ki že dve noči ni zatisnil očesa. Polnjenje vreč ni zastalo niti, ko se je nasipu približala kolona vozil z utripajočimi lučmi, v kateri se je pripeljal hrvaški premier Zoran Milanović in zbranim sporočil: »Zagotavljam, da bo država naredila vse, kar je v njeni moči, da vsaj za silo popravi in poplača nastalo škodo.«

»Zakaj pa ne pridete k nam, ko sije sonce in je reka v svoji strugi?« ga je pobarala gospa srednjih let. Premier je le nekaj zamrmral in se odpravil naprej. Z obmejnima policistoma sem izmenjal nekaj besed. Povedala sta mi, da je tok reke Bosne, ki se izliva v Savo, tako močan, da je Sava začela teči navzgor, nasip, na katerem smo stali, pa da pravzaprav rešuje Hrvaško. Če bi voda prebila nasip, bi bil poplavljen precejšen del Slavonije.

»To je šok, še v sanjah si nisem predstavljal, da bi se lahko zgodilo kaj takega,« mi je pripovedoval Ante, nekdanji ribič, ki le še tu in tam vrže mreže, ko pridejo vnuki. Njegova žena Hermina, Slovenka iz Celja, je pritrdila moževim besedam. »Še centimeter ali dva, pa bo pritličje pod vodo,« je zmajevala z glavo.

Nasip ni zdržal

Na cesti proti Županji sem bil sam. Na poplavljenih poljih je tu in tam štrlelo iz vode kakšno drevo in poskušalo kljubovati vodi. V Babini Gredi je na desetine ljudi na nasipu nemo zrlo v reko, ki se je vrtinčila mimo njih. Radijska poročila so opozarjala, pozivala na pomoč. Popoldne se je zgodilo. Nasip, ki je branil naselja Račinovci in Rajevo Selo, je popustil. Začela se je evakuacija približno 3000 prebivalcev. Center za sprejem evakuirancev v Vrbanji je bil pripravljen. Izvedel sem, da reševalci pogrešajo eno osebo, predvsem pa, da bi ustrezne institucije morale »stokrat bolje skrbeti za čiščenje in urejanje strug in nasipov«.

Med vožnjo proti Bosanskemu Šamcu so me hrvaški policisti prijazno spustili mimo poplavljenega mejnega prehoda, na drugi strani pa so me ustavili njihovi kolegi iz Republike Srbske, saj se naprej pravzaprav ni dalo. »Vse je pod vodo, mesto in okolica. Kolikor vem, je poplavljena tretjina občine Odžak, velik del občine Domaljevac, nič dobrega ne kaže niti Orašju, voda narašča v okolici Zenice in občine Žepče, v Maglaju je kritično,« mi je povedal eden od obmejnih policistov, ki zdaj pravzaprav nadzirajo le vodo in kolono 15 ali 20 tovornjakov, ki so obstali ujeti na nikogaršnjem ozemlju.

Nekaj pozneje, ko sem se vračal proti Slavonskemu Šamcu, sem izvedel, da na drugi strani, v Bosanskem Šamcu, menda vlada popoln kaos – ne le zaradi naravne katastrofe, ampak tudi človeškega dejavnika: na kupu so Hrvati, Srbi in Bošnjaki, ki se težko organizirajo. »Žal mi je, da je tako, ampak zdaj res ni čas, da bi se ukvarjali s tem, zdaj je treba reševati, kar se pač rešiti da. Najprej življenja,« je bil odločen Svetislav, ko si je privoščil nekaj minut počitka in cigareto.

Katastrofično tudi v Srbiji

»V Bosno lahko greš le skozi Slavonski Brod. Bojim se, da ne boš prišel daleč, saj je precej cest pod vodo in zelo hitro lahko ostaneš odrezan. Tudi v Srbiji je hudo. Šabac je pod vodo, območje je blokirano, katastrofično je v Obrenovcu. Tudi do tja boš prispel le stežka,« mi je svetoval hrvaški mejni policist. Po radijski zvezi je dobil sporočilo, da Sava grozi tudi Slavonskemu Brodu. Voda da se je že razlila in poplavila nekaj cest na robu mesta.

Temni oblaki in radijska poročila so še kar napovedovali nepredvidljivo nadaljevanje dneva. Tam, poleg stadiona nogometnega kluba Marsonia, je na stotine ljudi polnilo vreče, postavljalo nasip, voda pa je naraščala. Srečal sem hrvaškega kmetijskega ministra Tihomirja Jakovino. Pred dnevi je povzročil precej jeze med državljani s podpisom odloka o podražitvi vode, zdaj se je »voda vrnila v najhujši obliki«. »O škodi je še težko govoriti. Delamo vse, da bi preprečili še večjo škodo. Zdaj ni čas za analize, ampak za ukrepanje,« je povedal za Delo.

Včeraj zgodaj zjutraj so mi v Slavonskem Brodu pojasnili, da se je voda začela umikati. Naraščanje se je ustavilo pri 939 centimetrih nad »normalo«. Med temnimi oblaki, ki še kar grozijo utrujenim prebivalcem, so se začele pojavljati vrzeli. Po radiu so se vrstila poročila, da so nekateri nasipi popustili, a da prebivalci krpajo luknje v njih. Konca katastrofi in njenim posledicam še ni videti, kljub sončnemu vremenu, ki se menda obeta v prihodnjih dneh.