Peter Žerjavič, Berlin
Berlin - Pod vodstvom Maria Draghija Evropska centralna banka (ECB) čedalje bolj postaja posojilodajalec, pravi rešitelj v skrajni sili. V bitki proti dolžniški krizi ukrepi, sprejeti v frankfurtskem Eurotowru, odločajo o usodi ranljivih držav. »Tveganja so, a jih uspešno obvladujemo,« pravi Draghi.
Italijan, ki je lani jeseni na čelu ECB nasledil Francoza Jean-Clauda Tricheta, ima glede gospodarskih gibanj v območju evra vsaj kanec optimizma. »Smo manj črnogledi kakor IMF,« je povedal. V Frankfurtu vidijo znamenja stabilizacije na nizki ravni. Novice iz Grčije o sporazumu med tamkajšnjimi strankami o varčevanju ga navdajajo z upanjem. Na začetku letošnjega leta, ki ga mnogi razglašajo za usodno leto za evro, pravih negativnih novic sploh še ni bilo. Veliki javnofinančni bolnici, Italija in Španija, se še dokaj uspešno držita nad gladino.
Draghijeva strategija se je za zdaj obnesla. Ko je ECB konec lanskega leta preplavila banke območja evra s skoraj pesto milijardami posojil po enoodstotni obrestni meri, se je začel (vsaj navidezni) preobrat. Pritisk finančnih trgov na zadolžene države se je ublažil, manj negativno gospodarsko vzdušje napoveduje le blažjo recesijo, vodilni borzni indeksi na čelu z nemškim Daxom dosegajo najvišje vrednosti v zadnjih mesecih. Ker banke konec februarja iz frankfurtske tiskarne denarja dobijo še eno orjaško porcijo posojil, so napovedi črnih scenarijev »zamrznjene«.
Komentator Financial Times Deutschland je glavni krizni ukrep ECB primerjal z injekcijo morfija, ki sicer blaži bolnikove hude bolečine, a povzroča iluzije, sploh pa ne zdravi same bolezni. Ker razvpiti program nakupa obveznic petih kriznih držav na sekundarnih trgih (od bank) v skupni vrednosti ni dovolj blažil pritiska na PIIGS, je bila finančna injekcija neizogibna. Četudi je povezana s precejšnjimi tveganji (inflacija), je Španijo in Italijo kot veliki državi, ki sta v območju evra to big to fail, rešila vsaj za nekaj prihodnjih mesecih, ko morata dobiti več sto milijard evrov za odplačilo dolgov.
Tako se je ECB pod Draghijevim vodstvom odmaknila od svoje klasične denarne politike in začela sprejemati krizne ukrepe, s katerimi vsaj de facto financira države (kar je načeloma v nasprotju z njenim statutom). Tako z bitko proti polomu bank kakor s čedalje bolj intenzivno bitko proti recesiji postaja bolj kot nemški centralni banki iz časov marke podobna ameriškemu Fedu. Zahteve, da bi se ECB morala na dolžniško krizo na stari celini odzvati s finančno bazuko, je bilo lani slišati predvsem iz anglosaksonskega sveta ...
Takšna Draghijeva politika, seveda, ne navdušuje vseh. Glavni ekonomist Commerzbank Jörg Kramer je pred kratkim opozoril, da se ECB čedalje globlje vpleta v krizo. V Nemčiji je že nakup državnih obveznic po izbruhu grške krize spomladi 2010 nesprejemljivo kršenje tabuja. Z injekcijo bankam se sveže natiskani denar po obvodu spet steka v obveznice. Poleg tega bo ECB poskusila blažiti posojilni krč z zniževanjem meril za vrednostne papirje, ki jih sprejema kot jamstvo za posojila bankam.
Grčija nekako simbolizira novo vlogo frankfurtskih varuhov evra. ECB je po izbruhu krize spomladi 2010 kupila za okoli 40 milijard evrov grških obveznic in postala največji upnica javnofinčne bolnice z juga Balkana. Nobeno presenečenje ni bilo, da so se med vnovičnim zaostrovanjem krize in pogajanjem bank o odpisu dolgov pojavile zahteve, da bi ECB morala prevzeti vsaj del bremen reševanja Grčije. Najmanj, kar bi po taki logiki morala narediti, je, da bi se odpovedala dobičku. Na trgu je namreč kupovala grške obveznice vsaj za četrtino ceneje, kot je njihova nominalna vrednost.
To bi lahko bilo tistih petnajst milijard, ki še manjkajo ob drugem, 130-milijardnem rešilnem svežnju za Grčijo. Ko je Draghi v četrtek v Frankfurtu odgovarjal na vprašanja glede udeležbe ECB v delitvi bremen, je napovedal, da ne bo nobenih pravnih zvijač. Bil je še nekoliko skrivnosten, češ, najprej morajo sesti za zeleno mizo evrski finančni ministri. Nato je govoril v dvoumnem jeziku. ECB da sicer ne sme financirati držav, a dobiček, ustvarjen z grškimi obveznicami, bi lahko razpršila med članice območja evra. Ali se bodo nato članice temu dobičku odpovedale v prid Atenam, ni pojasnil.