Berlin bo novega francoskega predsednika sodil po dejanjih

Berlin – Nemška kanclerka Angela Merkel bo novega francoskega predsednika Françoisa Hollanda »sprejela z odprtimi rokami«, socialističnemu politiku pa je Angela Merkel v ponedeljek tudi sporočila, da ne bo novih pogajanj o proračunskem paktu.

»To kratko malo ne gre, proračunski pakt je sklenjen in ga je zdaj treba naprej izdelati.« Eno je zanesljivo: novi francoski predsednik François Hollande bo takoj po ustoličenju pohitel na spoznavno srečanje v Berlin in tedaj bo morda bolj jasno, ali bo prvi socialist v Elizejski palači po sedemnajstih letih res takšna nevarnost predstavam konservativne nemške vlade o prihodnosti evrskega območja, kot je bilo videti med predvolilno kampanjo. Za kandidata Hollanda je bil proračunski pakt, ki ga je s tolikšno energijo izsilila Nemčija, »najhujši sovražnik evropskih narodov« in ga sam, je dejal, brez sprememb ne bo ratificiral. Pač pa se je doslej zavzemal za evrske obveznice, ki jih Nemčija zavrača v strahu, da bi to pomenilo bianco menico za prihodnje zadolževanje evropskih držav.

Nemčija je pripravljena podpreti ukrepe za rast v evrskem območju, a ne takšnih, kakršne si predstavljajo nekateri zmagovalci francoskih, pa tudi grških volitev. Zaradi svojih izkušenj, ki so državo pod kanclerjem Gerhardom Schröderjem potegnile iz gospodarskega zastoja, si v Berlinu gospodarsko rast predstavljajo kot posledico reform trga delovne sile, premika davčnega bremena s proizvodnje na porabo, spodbud malim in srednjim podjetjem. Večje zapravljanje sprejemajo šele, ko se gospodarstvu posreči, na primer zdaj za tiste, ki so tako kot oni sami opravili domačo nalogo. Finančni minister Wolfgang Schäuble je tako prejšnji teden nakazal soglasje z višjimi nemškimi plačami, kar bi lahko po prepričanju mnogih nemških ekonomistov spodbudilo tudi evropsko porabo.

Državnim posegom bolj naklonjena Francija bi jim lahko pošteno prekrižala načrte, pri časopisu Süddeutsche Zeitung pa so že nekaj dni pred francoskimi volitvami poročali, da nemška vlada vodilnega francoskega socialista vidi kot »pragmatičnega« in da pod njim ne pričakuje velikega razkola v odnosih med najpomembnejšima članicama EU. Münchenskemu dnevniku so dovolili pogledati protokol pogovorov nemških diplomatov s sodelavci socialističnega politika, v katerem piše, da se bo novi francoski predsednik zavzemal za »pragmatično rešitev« spora o proračunskem paktu, kar po nemškem razumevanju pomeni, da bodo zavore za zadolževanje posameznih držav ostale, dodali pa bodo ukrepe za povečanje rasti. Če je verjeti časopisu, v protokolu celo piše, da rast prinašajo le »boljši pogoji za investiranje in ne državni konjunkturni programi«, zaradi česar bo moral Hollande »takoj na začetku izreči trdo resnico«.

Nemčija torej Hollanda ne bo presojala po tistem, kar je govoril pred volitvami, ampak po tistem, kar bo ukrenil po njih, pri čemer mu bodo najbrž priznali nekaj »medenih tednov« vsaj do konca junijskih francoskih parlamentarnih volitev. Hollande bo lahko, kakor je obljubljal, v tem času zamrzoval cene bencina, dodatke za revnejše družine šoloobveznih otrok bo lahko višal za petino in tako naprej, na vrhu EU konec junija v Bruslju pa bi v Berlinu že pričakovali »realnejše« predloge za višanje gospodarske rasti.

Nekateri evropski in mednarodni opazovalci so bolj zaskrbljeni, britanski Economist v Hollandu celo vidi nevarnost za vso Evropo. Ulrike Guérot iz berlinske pisarne ustanove European Council on Foreign Relations se ne strinja. Opozarja, da so večino protržnih reform v Evropi zadnjih desetletij izvedli levo usmerjeni politiki, v Nemčiji Gerhard Schröder, v Franciji pa socialistični premier Lionel Jospin. Guérotova tudi verjame, da to že razume »kraljica političnega pragmatizma« Angela Merkel. »Dodala bi, da bomo vsi kmalu pozabili na »Merkozyja« in se celo spraševali, ali je Merklova sploh kdaj marala Sarkozyja.« Evropsko finančno politiko pa še naprej krojijo somišljeniki Angele Merkel, saj tudi predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi in predsednik Bundesbanke Jens Weidmann nasprotujeta mehčanju evropskih strukturnih reform.