Tiskane izdaje
Rim - V rimskem senatu so tako rekoč mimogrede, brez posebnih zapletov, izglasovali stabilizacijski zakon, ki vsebuje zahteve Evropske unije in pomeni prvi korak k umiritvi razmer v do konca razburkani Italiji. Dosedanji premier Silvio Berlusconi naj bi odstopil že danes, takoj po glasovanju o ukrepih v poslanski zbornici.
Jutri se bo predsednik Napolitano posvetoval z voditelji strank in zvečer že zaupal mandat za sestavo nove vlade Mariu Montiju. Vse se dogaja tako hitro, da sprememb ne doumejo do konca niti akterji, ki so bili pahnjeni v vrtinec.
Celotni postopek menjav in tektonskih premikov vodi predsednik republike Giorgio Napolitano, ki je znal pomiriti javnost in svetovne trge, ko je bila Italija na robu zloma in panike.
V središču dogajanja predsednik Napolitano
Evropska unija in Washington, ki sta sprožila in izsilila odstop Silvia Berlusconija, komunicirata z Napolitanom. Prav njemu je ameriški predsednik Obama že zaupal, da podpira Montijevo vlado, še preden je Monti dobil mandat in tudi pred Berlusconijevim odstopom. Tudi v Bruslju so jasno povedali, da mora imeti Italija zaupanja vredno vlado, razmere so preveč resne, časa za dvorne igrice ni več, na predčasne volitve pa naj kar pozabijo.
Po »črni sredi«, s katero so evropski in svetovni voditelji sporočili v Rim, da se ne gredo več igric s Silviom Berlusconijem, zahtevajo samo sodelovanje vseh političnih sil pri reševanju Italije in Evrope, se vse dogaja neverjetno hitro. Šele zdaj Italijanom postaja jasno, zakaj jih niso več vabili na resna dogovarjanju o odpravljanju krize in zakaj sta se lahko Merklova in Sarkozy tako pobalinsko posmehovala Berlusconiju.
Bolj kot prejšnje nezaupanje do Berlusconija, ki izginja s scene, čeprav tako rekoč nihče izmed njegovih nasprotnikov ni sodeloval pri njegovem rušenju, zdaj boli spoznanje, da Viteza sploh niso vrgli Italijani, ampak vrh evropske in svetovne politike.
Ker svojih namer Berlusconiju, njegovim zaveznikom in nasprotnikom niso mogli sporočiti drugače, saj je bil politični kaos v Italiji popoln, tukajšnji analitiki že govorijo o preteklih »bizantinskih manirah«, so jim uprizorili potop obveznic, padec delnic in zraven tudi že skoraj zlom Berlusconijevih firm.
Mario Monti je bil deset let evropski komisar, ki se je prav tako kot sedanji šef Evropske centralne banke Mario Draghi kalil v Goldman Sachsu, bil je profesor mlade, udarne garde italijanskih podjetnikov. Bil je tudi rektor, zdaj pa je predsednik najbolj slovite italijanske zasebne univerze Bocconi, kjer si študij lahko privoščijo otroci bogatih in najbolj nadarjeni štipendisti.
Monti je včeraj tudi formalno postal dosmrtni senator italijanske republike. Glasoval je že lahko o stabilizacijskem zakonu, v dveh dneh je bil dvakrat pri predsedniku republike Napolitanu. Napovedal je prve ukrepe in tudi že sestavlja svojo ekipo. Kako bo sestavljena, ni odvisno samo od njega. Ta čas tudi ni jasno, kakšna bo vladna kombinacija. Imena, ki krožijo, niso potrjena, ampak so skupek želja te ali one strani v igri.
Za Montija, o katerem bo moral parlament glasovati verjetno že prihodnji teden, se skoraj brez zadržkov izrekajo opozicijski Demokrati skupaj s krščanskimi demokrati iz stranke UDC, tudi del Ljudstva svobode, ki za zdaj vztraja okrog Berlusconija. Severna liga še vedno poskuša voditi svojo igro, grozi z odhodom v opozicijo in hkrati trudi ohraniti koga od svojih v tehnični vladi. Skrajno naporen je tudi tokrat nekdanji tožilec Antonio Di Pietro, ki ga dosedanji opozicijski sopotniki rotijo, naj se vsaj vzdrži glasovanj o stabilizaciji in o novi vladi, če nujnih ukrepov, potrebnih za preživetje Italije, ne more podpreti.
Berlusconijeva stranka je znotraj že razklana, še vedno pa poskuša ohraniti v vladni ekipi Maria Montija koga izmed svojih vplivnih kadrov. Če ne drugega, vsaj Giannija Letto, ki je doslej operativno vodil vlado in bil tudi vez med Rimom in Vatikanom.
Kakšno je ozračje v doslej vsemogočni Berlusconijevi stranki, ki se utegne po mnenju analitikov kmalu razkrojiti ali vsaj temeljito spremeniti, kaže spopad med zunanjim ministrom Francom Frattinijem in obrambnim ministrom Ignaziom La Russo.
Fašisti nam že ne bodo postavljali pogojev in v teh kriznih časih uničevali vsega, kar je še ostalo, je skrajni desnici zabrusil Frattini. La Russa, ki izvira iz Nacionalnega zavezništva Mussolinijevega naslednika Gianfranca Finija, mu ni ostal dolžan. Vprašal je, kdo neki je ta Frattini, ki se petelini, ali morda prav tisti, ki je bil komunist s skrajnega levega roba okrog časnika Manifesto.
