Tiskane izdaje
Rim - Medijski mogotec Silvio Berlusconi ugotavlja, da je z Ljudstvom svobode konec. Ustanovil bo novo stranko, vodil jo bo sam. Posnemati moramo Beppeja Grilla, ki se zna pogovarjati z ljudmi, pravi. Če ostane v veljavi Berlusconijev »prašičji« volilni zakon, svarijo analitiki, bo komik Grillo zmagal na parlamentarnih volitvah.
Ruševine, ki so jih na političnem prizorišču povzročile lokalne volitve, se zdijo dolgoročno za Italijo še bolj usodne od ruševin, ki jih je povzročil potres v Emiliji, kjer je zaradi podrtih tovarn ostalo brez dela najmanj 13.000 delavcev, več tisoč ljudi pa je tudi brez strehe nad glavo.
Po volilnem polomu nekaterih strank, ki so še pred kratkim suvereno vladale, se komentatorji sprašujejo, kakšno moč sploh še imajo poslanci in senatorji, ki v imenu svojih strank v parlamentu odločajo o usodi Maria Montija in njegove tehnične vlade, ki je res vse bolj samo še prisilna uprava. Pred štirimi leti izvoljeni politiki se napihujejo, čeprav jim je volilno telo že obrnilo hrbet.
Če ne bo Montijeva vlada sposobna izpeljati reform, pri tem pa spremeniti tudi volilni zakon, utegne biti ob letu v Italiji kriza, kakšne ne bi rad videl nihče. Analitiki, tisti z leve in oni z desne, po naslednjih parlamentarnih volitvah že vidijo na oblasti koga iz Grillovega gibanja Pet zvezd.
Berlusconijev volilni zakon, ki so ga pred leti poimenovali za »prašičjega«, je napisan za kavbojsko politiko, na vrh vabi antipolitiko, pravijo. Tudi Berlusconi je navsezadnje prišel na vrh kot antipolitika, le da ni vpil, da je konec s kapitalizmom, kakor počne Grillo. Njegovi pred dnevi izvoljeni župani so stari od 25 do 35 let, čisto nova generacija so na političnem odru. Tradicionalne stranke nimajo podmladka, ne leve in ne desne.
Berlusconi, ki je očitno že pokopal svojega naslednika Angelina Alfana, napoveduje ustanovitev nove stranke, z novim imenom in tudi z novimi, svežimi, mladimi imeni v vrhovih. Desno krilo njegovega Ljudstva svobode, tisti, ki so prišli iz postfašističnega (nekoč Finijevega) Nacionalnega zavezništva, so ga že opozorili, da je v prepad pripeljala preveč zmerna politika, spogledovanje s sredino da ne more rešiti desnice.
Pri Bossijevih v Severni ligi začenja vstajo edini volilni zmagovalec iz njihovih vrst, veronski župan Flavio Tosi. Zmagal je, ker se je še pravi čas pred volitvami odpovedal Bossiju in Padancem. Zdaj zahteva, naj se Bossi popolnoma umakne. Kdor je goljufal, kradel in iz strankarske blagajne plačeval diplome za svoje otroke, ne more biti naš predsednik, tudi častni ne, vpije Tosi.
Vstop v politiko skozi glavna vrata nenadoma naznanja dolgoletni predsednik Fiata, še zdaj predsednik Ferrarija Luca Cordero di Montezemolo. Država potrebuje novo politično elito, pravi in napoveduje vojno predvsem Vitezu. Koga ima v mislih kot novo elito, še ni jasno.
Zmerljivke na levici
Na levi strani političnega spektra je slika na videz bolj vedra, v resnici pa morda še manj jasna kot na desni. Tajnik Demokratov Pierluigi Bersani, ki je razglasil svojo veliko zmago, jo je nemudoma dobil po glavi od svojih, pa tudi od Grilla in od t. i. prave levice. Ti si mrtev, pojdi delat, mu je sporočil Beppe Grillo, ki se ga sicer stari politiki na levi bojijo prav tako kot tisti na desni. Bersani ga je posvaril, naj se zresni, česar pa komik seveda ne more storiti.
Nekoč zelo uspešni beneški župan, filozof, dolgoletni ideolog levice Massimo Cacciari je izjavil, da je Bersani čisto nor, če misli, da je res zmagal. Deželo po socialni in ekonomski krizi preplavlja tudi psihološka kriza, depresije ne bo mogoče premagati s klatenjem neumnosti po starem in razglašanjem zmage, pravi Cacciari. S 25 odstotki glasov še nikoli nihče nikjer ni vodil države, svari filozof.
