Tiskane izdaje
Bruselj – Do volitev v evropski parlament je sicer še sedem mesecev, a v EU je že čutiti čedalje večjo nervozo, saj bo na preizkušnji več novosti.
Četudi je parlament neposredno izvoljen, v očeh Evropejcev (po raziskavah Eurobarometra) še ne vpliva veliko na večjo legitimnost institucij Unije in na zaupanje v njihovo odločanje. Parlamentarne poslanske skupine želijo na volitvah maja prihodnje leto nastopiti kar z lastnimi kandidati za prihodnjega predsednika evropske komisije. Predsednika uradno še vedno izberejo voditelji članic in ga predložijo v potrditev evropskem parlamentu. Novost v lizbonski pogodbe je, da bi predlog moral upoštevati razmerje sil v parlamentu.
Z vsaj navidezno izbiro konkretne osebnosti, ki jo bodo imeli evropski volivci na voljo pri odločanju, želijo povečati zanimanje za volitve. Udeležba od prvih neposrednih volitev v evropski parlament 1979 vztrajno pada. Prihodnjo pomlad bi kriza in širše nezaupanje utegnila še zmanjšati udeležbo, ki bi olajšala delo raznoraznim populistom z levice in desnice. Zato na vseh ravneh Unije potekajo propagandne akcije, s katerimi naj bi prepričali ljudi, da z udeležbo res lahko soodločajo in vplivajo na sprejemanje odločitev v prihodnjih letih.
EPP najbrž ne bo imela kandidata za komisijo
V evropski politiki je konservativni tabor, Evropska ljudska stranka (EPP), najmočnejši igralec. Imajo več kot tretjino od 765 poslancev, njihovi člani so na premierskih položajih v trinajstih od skupno 28 članic. Iz EPP prihaja dosedanji predsednik komisije José Manuel Barroso. Toda konservativci so pri izbiri kandidata za predsednika komisije pazljivi in negotovo je, ali ga bodo pred volitvami sploh imeli. Tema bo na dnevnem redu srečanja voditeljev evropske ljudske stranke pred vrhom EU konec tedna.
Kot njihov kandidat se je že omenjal luksemburški premier in nekdanji vodja evrske skupine Jean-Claude Juncker. Prejšnji teden je pojasnil, da ga položaji v EU ne zanimajo (več). Drugi kandidat je francoski komisar za notranji trg Michel Barnier. Že kar nekaj časa velja za razmeroma dobro ime tudi poljski premier Donald Tusk. Če v bitki velikih držav ne bi bilo doseženo soglasje, bi se ponudila priložnost malim. V EPP je v igri dolgoletna (trije mandati) evropska komisarka iz Luksemburga Viviane Reding.
Med voditelji članic, ki prihajajo iz EPP, na čelu z nemško kanclerko Angelo Merkel, ni nobenega navdušenja nad takšno personifikacijo volitev, saj si nočejo skrčiti manevrskega prostora, ko bo prišla na vrsto izbira predsednika komisije. Tudi predsednik evropskega sveta, belgijski krščanski demokrat Herman Van Rompuy, je prejšnji teden opozoril, da kandidati za predsednika komisije v predvolilni kampanji niso čarobna paličica za rešitev težav, s katerimi se spopada EU. Še več, utegnilo bi slediti grenko razočaranje.
Na levici Schulz in Cipras
Bolj konkretni so v drugem največjem taboru, zavezništvu socialistov in demokratov. Njihov kandidat za predsednika komisije bo predvidoma predsednik evropskega parlamenta, nemški socialdemokrat Martin Schulz. Skratka, če bi zmagali, bi pričakovali, da bo na čelu komisije njihov človek. Tudi manjše skupine še niso sprejele zadnje odločitve. V liberalnem taboru se napoveduje bitka komisarja za denarne zadeve Ollija Rehna z nekdanjim belgijskim premierom Guyem Verhofstadtom. Za kandidata radikalne levice se omenja vodja grške Sirize Aleksis Cipras.
Povezovanje evropskih volitev z izbiro predsednika komisije odpira še drugo vprašanje. Nenavadno bi bilo, če bi poslali v volilno bitko v vseh 28 članicah kandidate, ki so širše znani le v svojih domovinah.
Drugi zadržek kritikov je povezan z vprašanjem, ali je za komisijo v kriznih časih sploh smotrno, da ima na čelu čistega strankarskega politika. Bodo Evropejci bolj zaupali taki osebnosti? Ker naj bi komisija v prihodnjih letih s krepitvijo gospodarskega upravljanja dobivala čedalje več pristojnosti pri nadzoru članic, predvsem njihovih proračunov, mora izbira biti res politično tenkočutna.
