Tiskane izdaje
Da je ključni politični projekt Huga Cháveza v očeh mnogih državljanov izgubil precej blišča, ne nazadnje kaže tudi udeležba na predvolilnih shodih njegovega tekmeca. V nedeljo se je v središču prestolnice Caracas namreč zbralo več kot 100.000 Caprilesovih privržencev, prepričanih, da je skrajni čas za menjavo na čelu države. Svoje upe polagajo v 40-letnega nekdanjega guvernerja zvezne države Miranda, za hrbet katerega se je (v nasprotju s tradicionalnim rivalstvom in razdrobljenostjo) enotno postavilo kar 30 opozicijskih strank in gibanj.
Capriles, ki se zaveda, da ima v predsedniški tekmi opraviti z mogočnim tekmecem in zato v predvolilnih nastopih svoja prizadevanja pogosto primerja z bibličnim spopadom med Davidom in Goljatom, po politični usmeritvi sicer sodi precej bližje Chávezu, kakor bi mnogi pričakovali od vzhajajoče zvezde venezuelske opozicije. Pragmatični politik se postavlja ob bok levosredinskemu nekdanjemu brazilskemu predsedniku Luizu Ináciu Lula da Silvi, volivcem pa obljublja ohranitev priljubljenih Chávezovih socialnih programov ob hkratnem odločnem spopadu s ključnimi pomanjkljivostmi njegove vladavine – neučinkovitostjo, korupcijo, brezposelnostjo, razraščajočim se kriminalom ...
Socializem ali smrt
Da je s tem zaigral na prave strune in sedanjemu predsedniku postavil precej višjo oviro od tiste na prejšnjih volitvah, ko je Chávez suvereno, s skoraj dvotretjinsko podporo, premagal opozicijskega kandidata Manuela Rosalesa, kažejo tudi odzivi nasprotnega tabora. Jezični voditelj, ki slovi po ostrem besednem obračunavanju z domačimi in tujimi političnimi nasprotniki, si Caprilesa prizadeva prikazati kot prikritega predstavnika skrajne desnice in neoliberalne ekonomske doktrine, nedeljsko odločitev volivcev pa kot črno-belo izbiro med nadaljevanjem gradnje svoje vizije socializma in predajo države premožni oligarhiji pod vplivom ZDA.
Tovrstni izključevalni Chávezovi retoriki še vedno rad prisluhne razmeroma velik del venezuelskega prebivalstva, predvsem najbolj deprivilegirani sloji, ki so med njegovo vladavino občutili koristi obsežnih socialnih programov, financiranih iz naftnih dobičkov. Prav skokoviti rasti cen črnega zlata v zadnjih letih se lahko Venezuela, država z največjimi zalogami nafte na svetu, po ocenah kritikov politike sedanjega predsednika zahvali, da (še) ni zdrsnila v ekonomski kaos. Toda tudi obsežen priliv naftnih dolarjev ne zadostuje več za prikrivanje nekaterih hudih pomanjkljivosti Chávezove vladavine, na primer propadajoče infrastrukture in opotekajočega se energetskega sistema, zaradi katerega električni mrki v venezuelskih mestih niso redki.
Chávezova dediščina
Kljub številnim pomanjkljivostim je predsedniku, ki se je na oblast povzpel zdaj že davnega leta 1999, odtlej pa preživel državni udar, množične proteste, referendum o zaupnici in v zadnjem letu boj z rakom (julija je sporočil, da je zahrbtno bolezen dokončno premagal), vendarle treba priznati nekaj pomembnih dosežkov. Venezuelski BDP se je med njegovo vladavino (kot rečeno, predvsem na račun rasti cen nafte) več kot potrojil, znižale so se nepismenost, umrljivost otrok in brezposelnost, obseg revščine se je v tem času skoraj prepolovil ... Privrženci mu pripisujejo velike zasluge predvsem pri obračunu z družbeno razslojenostjo, eno od ključnih težav ne le Venezuele, ampak celotne regije.
Toda, kot priznava tudi Chávez, državo še vedno pestijo resne težave: ekonomija je močno odvisna od naftnih prihodkov (ti sestavljajo 40 odstotkov zveznega proračuna in približno osmino BDP), inflacija se je lani povzpela na 28 odstotkov, pod mejo revščine pa še vedno živi dobra četrtina (27 odstotkov) prebivalstva. Posebno velik problem je razraščanje nasilnega kriminala, ki je lani v prestolnici zahteval več kot 19.000 življenj, zaradi česar se Venezuela uvršča v vrh lestvice najbolj nevarnih držav. »So razlogi, da mnogi niso zadovoljni z delom vlade, ki jo vodim,« je med zborovanjem v zvezni državi Zulia ta konec tedna samokritično priznal predsednik in v isti sapi zagotovil, da bo njihovemu reševanju posvetil tudi naslednji mandat.
Bo Caprilesu zmanjkalo časa?
Čeprav izidi zadnjih javnomnenjskih raziskav precej variirajo, za zdaj kažejo, da bo Chávezu – vsem tegobam Venezuelcev navkljub – bržkone res uspelo podaljšati vladanje še za nadaljnjih šest let. Večina anket mu namreč pripisuje udobno prednost desetih in več odstotkov, čeprav na drugi strani nekatere izkazujejo tudi tesno vodstvo izzivalca. Trend je vsekakor na strani Henriqueja Caprilesa, ki mu je v zadnjih štirih mesecih uspelo najmanj prepoloviti zaostanek za mogočnim tekmecem (izjemen dosežek, če upoštevamo močno neuravnoteženo medijsko pokrivanje obeh kandidatov), toda če lahko verjamemo prevladujočim ugotovitvam merilcev javnega mnenja, mu bo za kaj več zmanjkalo časa.
Seveda pa ne gre že vnaprej odpisati »presenečenj«, ki bi lahko v zadnjem trenutku spremenila izid predsedniške tekme, sploh glede na razmeroma visok izmerjeni delež neopredeljenih volivcev. Eno izmed njih bi lahko ponudil krvavi incident, v katerem so bili v soboto na zahodu države ubiti trije Caprilesovi privrženci, potem ko so se med predvolilnim shodom sporekli s skupino chavistasov, kakor pravijo podpornikom aktualnega predsednika. Oba kandidata sta napad ostro obsodila, a ne gre dvomiti, da je vrgel temno senco na Chávezov tabor, ki bi ga lahko stal tudi kakega glasu.
Neljubi dogodek je še en kazalec globoke polarizacije venezuelske družbe, ki se ji bo moral posvetiti zmagovalec nedeljskih volitev, potem ko bo februarja prihodnje leto nastopil mandat. Tudi brez dodatnega razvnemanja pregretih čustev ga namreč čaka obilica dela.
