Bo ekonomski oportunizem preprečil vojno?

Kartum, Džuba − Po dolgotrajnih pogajanjih v etiopski prestolnici Adis Ababi so predstavniki Sudana in Južnega Sudana pod močnim mednarodnim pritiskom vendarle dosegli dogovor o ponovnem zagonu poslov z nafto, ki so januarja zastali, ko je jug obdolžil sever za krajo nafte. Če bo »naftni dogovor« preživel, bo to pomembna novica za prihodnost obeh držav.

Sudan in Južni Sudan sta se v Etiopiji dogovorila o ponovnem zagonu poslov z nafto, ki so ključni za gospodarstvo obeh držav. Tako Kartum kot Džuba sta bila primorana sprejeti kompromis, saj bi drugače ogrozila lastno gospodarsko in s tem tudi politično substanco. Za zdaj še ni jasno, kdaj točno bo dogovor, ki ga sicer morata podpisati še oba predsednika Omar al Bašir in Salva Kir, zares začel veljati tudi na terenu, saj je povezan tudi z ureditvijo statusa sporne obmejne province Abjeji, ki si jo lastita tako sever kot jug.

Pogajanja med Sudanom in Južnim Sudanom, ki jih je vodil nekdanji južnoafriški predsednik Tabo Mbeki, so potekala v napetem ozračju, saj je Kartum v obmejnih območjih z Južnim Sudanom – predvsem to velja za provinco Modri Nil in Nubske gore – v zadnjih mesecih z bombardiranjem civilnih ciljev sprožil veliko humanitarno katastrofo in odnose med državama skupaj z arogantno oblastjo v Džubi privedel na rob drugega kroga državljanske vojne.

»Na naslednjem srečanju med Omarjem al Baširjem in Salvo Kirom bo podpisan dokument, ki je bil pripravljen že marca in med drugim ureja vprašanje označitve meje med jugom in severom,« je v soboto povedal »naftni posrednik« Mbeki, ki je na pogajanjih nekako zastopal tudi naftno industrijo, za katero so sudanski posli z nafto zelo pomembni. Ti so zastali, ko je jug januarja ustavil dotok nafte severu, ki si je prilastil za dobrih 800 milijonov dolarjev južnosudanskega črnega zlata. Odnosi med državama so se posledično precej zaostrili. Posli so se skoraj v celoti ustavili. Kartum in Džuba sta v tem času utrpela hudo gospodarsko škodo. Še posebno to velja za Južni Sudan, ki kar 98 odstotkov celotnega vladnega proračuna (dobesedno) črpa iz naftnih vrtin. Do osamosvojitve so posli potekali sorazmerno gladko, potem pa sta obe strani začeli politično izsiljevati, a ob tem pozabili na eksistencialno soodvisnost – okoli 85 odstotkov vse sudanske nafte je namreč na jugu, večina naftne infrastrukture (naftonovodi, rafinerije, pristanišča) pa na severu. Džuba je tako ostala brez kakršnega koli dohodka. Mlada država se je tako rekoč ustavila. In to v najbolj kritičnem trenutku. V Kartumu, ki je svojo gospodarsko rast in politično moč v resnici prav tako gradil le na izvozu zelo kvalitetne nafte (predvsem na Kitajsko, ki je polovična lastnica največjega sudanskega naftnega podjetja Nile Petroleum), je izbuhnila inflacija, precej se je povečala brezposlenost, podražila se je hrana, ulice pa je po zgledu »arabske pomladi« zasedlo na tisoče protestnikov. Režim vojnega zločina in haaškega obtoženca Omarja al Baširja se je zatresel, kot še nikoli prej.

Kompromis med severom in jugom je zato preprosto moral biti sklenjen. V Adis Ababi je Kartum sprejel ponudbo Džube, da ta za transport sodčka nafte plača 9,48 dolarja, čeprav je sever najprej zahteval 36 dolarjev. Takšen dogovor bo veljal najmanj tri leta in pol, medtem pa bo jug za svojo nafto poskušal najti nove izvozne poti. Najbolj realna je možnost gradnje naftovoda prek Kenije.

»Naftni dogovor« se je zgodil tudi zaradi mednarodnega pritiska. Na Kartum je pritiskala neokolonialna Kitajska, na jug pa Združene države, resnični boter rojstva najmlajše svetovne države. Petkov obisk ameriške zunanje ministrice Hillary Clinton v Džubi nikakor ni bil naključen. »Čas je za dosego dogovora, ki bo obema državama omogočil razvoj,« je Clintonova je dejala svojim južnosudanskim gostiteljem, ki si preprosto ne morejo privoščiti, da bi ji ugovarjali. Upati je, da bo ekonomski oprtunizem enkrat za spremembo vendarle poskrbel za mir, in ne za vojno.