Bo Izrael doumel evropsko sporočilo?

Izraelsko oblast je prejšnji teden močno razburilo razkritje­ namere Evropske unije, da bi z novim letom omejila financiranje projektov in druge oblike poslovnega sodelovanja z izraelskimi podjetji in institucijami zgolj na tiste, ki imajo sedež znotraj mednarodno priznanih meja judovske države, s čimer naj bi preprečili stekanje evropskega denarja v nezakonite naselbine na zasedenih ozemljih.

Čeprav ukrep, ki je del načrtovanja naslednjega dolgoročnega proračuna evropske povezave za obdobje 2014–2020, po mnenju večine strokovnjakov ne bo imel večjih posledic za (na letni ravni približno 30 milijard evrov vredno) trgovinsko izmenjavo med Izraelom in njegovo največjo trgovinsko partnerico, so se v vodstvu judovske države nanj odzvali izjemno ostro. Jezni izpad premiera Benjamina Netanjahuja, da mu tujci že ne bodo narekovali, kje se država Izrael začenja oziroma končuje, je bil eden izmed milejših odzivov, drugi člani vladnega kabineta so bentili o »diskriminatorni«, »dvolični«, celo »rasistični« potezi Bruslja, ki da bi lahko še pred njegovim začetkom spodkopala obuditev bližnjevzhodnega dialoga, ki jo je konec prejšnjega tedna po mukotrpnih diplomatskih prizadevanjih brez pojasnila o podrobnostih napovedal ameriški državni sekretar John Kerry.

S čim si je torej Unija nakopala bes izraelskega vodstva? V skladu z novimi smernicami financiranja projektov v regiji je v naslednjem sedemletnem proračunskem obdobju, ki se začne prvega januarja prihodnje leto, prepovedala poslovanje evropskih institucij z gospodarskimi, izobraževalnimi, raziskovalnimi in drugimi subjekti, ki imajo sedež v judovskih naselbinah na Zahodnem bregu, Vzhodnem Jeruzalemu in Golanski planoti. Zeleno luč bodo v Bruslju po novem prižgali le projektom, katerih predlagatelji bodo lahko priložili zagotovilo izraelske vlade, da se denar ne bo prelival na okupirana območja. Pri tem velja opozoriti, da omejitev velja le za financiranje iz žepov evropskih institucij, ne pa tudi posameznih članic osemindvajseterice.

Ob razkritju smernic, ki jih je evropska komisija brez velikega pompa sprejela konec junija, so na predstavništvu Evropske unije v Tel Avivu pojasnili, da je njihov namen »vpeljati ločnico med državo Izrael in zasedenimi ozemlji, ko gre za podporo EU«, oziroma, povedano drugače, preprečiti, da bi bile te podpore deležne tudi judovske naselbine, katerih obstoj je, kakor se, med drugimi, strinjajo v EU in OZN, v nasprotju z mednarodnim pravom. Uvedba novih pravil financiranja je za izraelsko vodstvo še posebej boleča zaradi zahteve, da bo moralo, če bo hotelo izraelskim podjetjem na palestinskih ozemljih v prihodnje zagotoviti evropski denar, pisno pritrditi stališču Unije, da judovske naselbine ležijo zunaj izraelskih meja.

Ni sicer malo tistih, ki v zadnji potezi osemindvajseterice vidijo dokaz postopnega, a korenitega ohlajanja evropske politike do Izraela, ki je bila v preteklosti omejena predvsem na brezzobe deklaracije, četudi se je javno mnenje na stari celini v zadnjih letih zaradi popolnega zastoja mirovnih pogajanj in izraelske politike izvršenih dejstev – ta je s pospešeno gradnjo naselbin, varnostnega zidu in mreže ekskluzivnih, Palestincem nedostopnih prometnic praktično vnaprej onemogočila nastanek funkcionalne palestinske države – nagnilo močno na palestinsko stran, ki sicer še zdaleč ni brez greha. Evropa se je, kakor je v pogovoru za New York Times ocenil Daniel Levy iz evropskega sveta za mednarodne odnose, po več letih kritiziranja izraelske naseljenske politike odločila »besede zamenjati s [konkretnimi] političnimi ukrepi«.

V prid tej trditvi govori tudi predlog uveljavitve označevanja izdelkov, proizvedenih v judovskih naselbinah, s katerim se trenutno ukvarjajo evropski voditelji in bi po nekaterih napovedih lahko začel veljati konec letošnjega leta ali na začetku prihodnjega. Ukrep bi evropskim potrošnikom olajšal odločitev o bojkotu tega blaga, po nedavno izrečenih besedah izraelske pravosodne ministrice Cipi Livni pa bi se ta lahko hitro razširil na vse izdelke iz Izraela, ki da ga v tujini vidijo kot »kolonialistično državo«.

Hezbolah na črni listi

Izraelsko jezo zaradi odločitve Unije o končanju financiranja projektov v naselbinah bo bržkone vsaj nekoliko omilila uvrstitev vojaškega (ne pa tudi političnega) krila libanonskega gibanja Hezbolah na Unijin seznam terorističnih organizacij, ki so jo včeraj v Bruslju potrdili evropski zunanji ministri. Po navedbah diplomatov se je nasprotovanje tovrstnemu ukrepu, ki ga od Evropejcev že vrsto let zahtevajo Američani in Izraelci, v zadnjih tednih precej zmanjšalo predvsem zaradi novih dokazov o Hezbolahovi odgovornosti za lanski teroristični napad v bolgarskem mestu Burgas in čedalje bolj neposrednega vpletanja šiitskega gibanja v sirsko državljansko vojno, v kateri se Hezbolahovi borci borijo ob boku režima predsednika Bašarja al Asada. Ministri so z odločitvijo tudi zavrnili pomisleke, da bi lahko uvedba sankcij proti Hezbolahu dodatno zaostrila napetosti v Libanonu.