Boj med princi: kdo bo vladal na Kitajskem

Partijsko vodstvo čisti politični oder, na katerem se je znašlo preveč stvari pod žarometi svetovne javnosti.

Objavljeno
15. marec 2012 07.22
Posodobljeno
15. marec 2012 07.22
Zorana Baković, Peking
Zorana Baković, Peking
Peking − Ko sem pred leti intervjuvala Bo Xialija, takrat še župana Daliana, so mi nekateri znanci zatrjevali, da sem se pogovarjala s prihodnjim kitajskim voditeljem. Nedvomno karizmatičnega človeka s pogumnimi idejami sem mirno lahko vprašala kar koli.

Nekoliko se je vznemiril samo, ko sem ga hotela fotografirati. »Počakajte, da zamenjam kravato,« mi je rekel. »Ta verjetno ne bo ustrezala trenutni svetlobi.«

Danes so Boja odstavili s položaja partijskega sekretarja Chongqinga, in čeprav je formalno še vedno član politbiroja, se je njegova poklicna pot končala. Samo še tega ne vemo, ali bodo proti njemu sprožili preiskavo in ali bo Bo nazadnje pristal v zaporu namesto v stalnem odboru politbiroja CK KP, čeprav je pričakoval, da bo postal njegov član na partijskem kongresu letos jeseni.

Z odstavitvijo Bo Xilaija so v partiji obsodili tudi to, kar je že veljalo za »chongqinški model«, ki ga je Bo zagovarjal namesto liberalnega kapitalizma in kot rešitev za čedalje večje premoženjske razlike. »Zapojmo rdeče pesmi,« je pozival meščane 30-milijonskega mesta in poskušal oživiti revolucionarni zanos Mao Zedonga. In čeprav so vsi javno govorili o njegovem osebnem bogastvu in rdečem ferrariju, ki ga vozi njegov sin, izobražen na Oxfordu in Harvardu, so nekateri Kitajci kljub temu podpirali Boja zaradi njegovih populističnih obljub o pravičnejši razporeditvi premoženja in boljšem socialnem varstvu za široke sloje prebivalstva.

Zanko okoli vratu so mu zavezali, ko je namestnik župana in vodja chongqinške policije Wang Lijun 6. februarja prestopil vrata ameriškega konzulata v Chengduju in − kakor smo izvedeli iz Washingtona − svoji prošnji za azil priložil številne podatke o podkupljivosti svojega nadrejenega. Tudi Wanga so danes formalno odstavili s položaja, čeprav je že vse od prvega dne v priporu, zato se zdi, da je partijsko vodstvo v Pekingu samo očistilo politični oder, na katerem se je naenkrat znašlo preveč stvari pod žarometi svetovne javnosti.

Uvod v ostrejše 
frakcijske boje?

Vendar bi bila menjava Bo Xilaija lahko samo uvod v ostrejše boje med frakcijami tik pred partijskim kongresom, na katerem bo sedanje vodstvo prepustilo prostor peti generaciji voditeljev. Od devetih sedanjih članov stalnega odbora politbiroja bo na svojem položaju očitno ostal samo eden. Xi Jinpinga bodo namreč predvidoma imenovali najprej za partijskega, marca prihodnje leto pa še za državnega vodjo in vrhovnega poveljnika vojske, torej popolnega naslednika Hu Jintaoja. Skoraj je tudi že bilo odločeno, da bodo Li Keqianga, prav tako člana najvplivnejšega partijskega organa, izbrali za prihodnjega premiera. Vendar je zdaj slišati govorice, da ima zdravstvene težave, vsaj tako trdijo v frakciji, ki bi na vodilnem mestu osrednje vlade očitno raje videla nekoga odločnejšega. Bolje rečeno, nekoga iz lastnega kroga pomembnih partijskih članov.

Zadnji žebelj v politično krsto Bo Xilaija je zabil premier Wen Jiabao, ko je na tiskovni konferenci v sredo pozval »vodilne ljudi v Chongqingu, naj si dobro zapomnijo nauk, ki so se ga naučili v primeru Wang Lijuna«. Nekateri komentatorji trdijo, da je tudi takrat, ko je svaril pred vrnitvijo velike kulturne revolucije, mislil na rdeči »chongqinški model«. To je pravzaprav pomenilo, da se je začela zadnja in morda najbolj krvava faza obračuna pred kongresom.

Nikjer v statutu kitajske partije ne piše, kako je treba zamenjati vodilne ljudi, vendar so se v devetdesetih letih odločili, da bi morali to storiti vsakih deset let, naslednika sedanjega partijskega vodje pa mora izbrati njegov predhodnik. Zato je nekdanji vodja Jiang Zemin za Hujevega naslednika določil Xi Jinpinga, v nedemokratičnem sistemu pa tako zagotavljajo nekakšno ravnotežje med levimi in desnimi, konservativnimi in liberalnimi frakcijami. Vendar takšen nepregleden način ustvarjanja političnih konceptov povzroča zakulisne boje, kakršen je bil tudi ta, za katerega smo izvedeli samo zaradi neuspešnega pobega prestrašenega vodje policije.

Kakor avto z dvema menjalnikoma

Kako bodo ti dogodki vplivali na zunanji svet? Na prvi pogled pravzaprav ne bodo. Nekoliko so se zamajale vrednosti na borzi, vendar le zaradi prehodne nervoze. Bojev položaj je prevzel Zhang Dejiang, ki bo hkrati obdržal tudi položaj namestnika premiera. Tudi Zhang pripada frakciji tako imenovanih princev (njihovi očetje so bili veliki revolucionarji ali pomembni partijski voditelji), ki so v dobrih odnosih z Jiang Zeminom, vendar je za zahodne partnerje to precej manj zanimivo kakor podatek, da je študiral ekonomijo v Pjongjangu, zato se verjetno lahko pohvali z edinstvenim poznavanjem tržnih zakonov sodobnega sveta.

Če pa nas skrbi za globalno stabilnost, se moramo zavedati, da je druga svetovna gospodarska sila podobna avtomobilu z dvema menjalnikoma. Eden od njiju je v najvišji, drugi pa vzvratni prestavi. Medtem ko kitajsko gospodarstvo hiti v prihodnost, je politični sistem azijske sile zamrznjen v preteklosti in uporablja bizantinske metode vladanja, zato je vedno mogoče pričakovati, da bodo nekoga zabodli v srce med pogajanji o tem, kdo bo vladal v veliki državi, katero družino bodo začeli preiskovati in kako bo treba zadovoljiti interese prihodnjega kolektivnega vodstva.

Medtem ko mi je Bo Xilai pojasnjeval, da bi bilo treba najprej spremeniti način razmišljanja, če bi res hoteli posodobiti kitajski sistem, mi je zaupal tudi to, da je svojim sodelavcem zagrozil, da lahko tisti, ki bodo imeli kadar koli izklopljen mobilni telefon − pa čeprav jih bo poklical sredi noči −, pri priči napišejo odstopno izjavo. Njegov se zdaj ne bo več oglasil. Pa ne le telefon. Nič več ne bo slišati niti besede o njegovem vzponu na partijski vrh.