Bonitetne hiše in Evropa: kot da straši pošast z Wall Streeta

Berlin – Čeprav je bilo znižanje bonitetnih ocen pričakovano, se je del evropskega političnega razreda na korak hiše Standard & Poor's odzval s pravo histerijo. Največji kritiki, tudi iz nemških vladajočih strank, so govorili kar o vojni napovedi Evropi.

Toni so bili takšni, kot da po celini lomasti pošast v obliki ameriških bonitetnih hiš. Pomirjujoči so bili predvsem odzivi na borzah in finančnih trgih. Na začetku tedna sploh ni bil opazen negativen vpliv znižanja bonitete devetim državam z evrom. Francija se je, denimo, lahko kratkoročno zadolžila ceneje kot na prejšnji dražbi. Tudi krizni sklad EFSF je po izgubi najvišje ocene pri S&P (posledica slabše ocene Francije in Avstrije) brez težav zbral 1,5 milijarde evrov polletnih posojil. Prvi mož evrske skupine Jean-Claude Juncker je ugotavljal, da bo EFSF z razpoložljivimi 440 milijardami (manj kot polovica je porabljena) le kos nalogam.

Evropski srd bi bil lahko upravičen, če bi se očitek o dvojnih merilih in političnem ozadju res pokazal kot točen, predvsem v primerjavi z obravnavo ZDA, Britanije ali Japonske. Nezanemarljivo pri ocenah držav je, da v denarni uniji veljajo drugačna pravila, saj članice ne morejo same tiskati denarja. Tudi krizni menedžment zadnjih dveh let je bil vse drugo prej kot prepričljiv. Nenavadno je le, da so bonitetne hiše najprej zahtevale temeljite reforme. Ko so bile sprejete in zasnovane, je S&P, denimo, krepko znižal oceno Italije, ki sprejema zgodovinske varčevalne odločitve.

Skrita želja bonitetnih hiš – tiskanje denarja?

Poleg tega je pomenljivo, da je S&P ob vseh kritikah Evrope pohvalil ravnanje ECB, ki je konec leta preplavila bančni trg s svežim denarjem, skoraj petsto milijardami evrov. Očitno si bonitetne hiše želijo takšnih rešitev, kakršne sprejemajo v anglosaškem svetu – zagon tiskarne denarja v slogu Fed ali Bank of England. V območju evra pa je kot glavni vzrok težav prepoznano pretirano zadolževanje v zadnjih desetletjih in še zlasti po izbruhu finančne krize (v kateri so bonitetne hiše vsekakor del težav). Zato ima spopadanje z orjaškimi dolgovi prednost pred vsem drugim.

Za politiko je najlaže narediti grešnega kozla za lastne napake iz bonitetnih hiš, ki so s svojim ozadjem priročna tarča kritik in navdih za teorije zarote. Kljub temu njihove ocene o preveliki zadolženosti evropskih držav niso manj verodostojne. Nemška socialdemokratska opozicija je znižanje bonitetnih ocen razumela kot dokaz napačne politike kanclerke Angele Merkel, ki da s svojo varčevalno ihto še zaostruje krizo držav na stari celini in ne pripomore k odpravljanju globokih razlik v konkurenčnosti članic območja evra.

V razpravah ne bi smeli pozabiti, da so se države z dolgoletnim neodgovornim zadolževanjem v škodo prihodnjih generacij same pahnile v odvisnost od finančnih trgov in ocen bonitetnih hiš. Politiki vseh barv so na vseh koncih stare celine dolga desetletja podarjali prebivalstvu predvolilna darilca, financirana z zadolževanjem. Ker prepričljivega odgovora na dolžniško krizo še ni, ker grozijo še hujši zapleti (ne le v Grčiji) in ker konstrukcijske pomanjkljivosti območja evra niso odpravljene, je v političnem obračunavanju z velikankami z Wall Streeta veliko licemerja.

Obremenjevanje najbolj stabilnih držav

Še več, fiskalni pakt, zasnovan na decembrskem vrhu EU, bi v bruseljskih pogajalskih mlinih najraje kar razrahljali in v njem oslabili pritisk na proračunsko nedisciplinirane države. To gotovo ni znamenje verodostojnosti v bitki proti nakopičenim dolgovom. Ker naj bi pakt postavil evro na trdnejše temelje šele v srednjeročni perspektivi, je ocenjevanje današnjih razmer še bolj kočljivo. Italiji se je prejšnji teden sicer res uspelo zadolžiti veliko ceneje kot na prejšnji dražbi, a premier Mario Monti že izraža upanje, da bo od Nemčije dobil čim bolj konkretno pomoč.

Delitev orjaških bremen znotraj območja evra lahko v naslednji fazi povzroči, da se bodo na muhi bonitetnih hiš znašle še javnofinančno najbolj stabilne države, kakršna je Nemčija. Reševalni svežnji bi utegnili nemško državo tako obremeniti, da po napovedi svetovalca nemškega finančnega ministrstva Clemensa Fuesta srednjeročno obstaja petdesetodstotna verjetnost izgube elitnega trojnega A. Zadolženost največjega evropskega gospodarstva ni majhna, javni dolg presega 80 odstotkov BDP in je krepko nad maastrichtskimi merili.

Da bi se v Evropi v prihodnosti rešili neprijetnega pritiska in orjaškega vpliva bonitetnih hiš, bi morali najprej prenoviti sistem. V njem imajo mnenja trojice bonitetnih velikank (vse so podjetja z dolgo tradicijo) še vedno napol uradni status, saj morajo finančni akterji pri naložbah pogosto spoštovati njihova mnenja. Predsednik ECB Mario Draghi je pred evropskim parlamentom kvečjemu lahko pozval naložbenike, naj se ne ozirajo preveč na ocene bonitetnih hiš. Grenak priokus povzroča le to, da so se na stari celini spopadli šele, ko njihove ocene niso več v skladu z željami politike.