Iz arhiva: Boris Nemcov o Putinu in Rusiji danes

Rezultati. 10 let. O tem, kako obseden je Nemcov s Putinom, se je mogoče prepričati takoj po prihodu v njegovo pisarno, ki jo krasi karikatura, na kateri deček iz kock sestavlja svojo prvo besedo – PUTIN.

Pred kratkim ste v evropskem parlamentu pozivali k sankcijam proti Putinu. Ker je Evropa odvisna od ruske nafte in plina, je ideja na prvi pogled obsojena na propad. Kakšen je potemtakem smisel takšnih pobud?

Govoril sem o možnosti gospodarskih sankcij proti Rusiji, v katere bi bili vključeni skorumpirani birokrati in vsi, ki so odgovorni, da Rusija krši mednarodne pogodbe. V ta spisek dejansko uvrščam Putina, Surkova [glavni prokremeljski politolog Vladislav Surkov], Jakimenka [nekdanji predsednik prokremeljskega mladinskega gibanja Naši, zdaj predsednik Zvezne agencije za mladino Vasilij Jakimenko], Čurova [predsednik osrednje volilne komisije Vladimir Čurov] in Danilkina [sodnik na drugem sodnem procesu proti Hodorkovskemu Viktor Danilkin]. Tudi če bi Putinu prizanesli, bi sankcije močno pripomogle k razvoju demokracije v Rusiji. Ti ljudje niso asketi in sanjajo o življenju v Evropi, kjer imajo mnogi nepremičnine, zato bi sankcije naši državi pomagale precej bolj, kot pa prazno besedičenje o svobodi govora. Evropa je sprejela sankcije proti visokim predstavnikom Belorusije, Irana …

Ja, ampak to je povsem druga zgodba, saj Evropa ni odvisna od njihovega plina. Zakaj takšno idealiziranje Evrope?

Nisem idealist in jasno mi je, da bi ljudje za plin prodali še lastno mater. Preprosto mislim, da ne bi smelo biti dvojnih standardov. Kakšna je razlika med človekovimi pravicami v Belorusiji in Rusiji? Politične zapornike imajo tam in imamo jih pri nas. Nehajte že nakladati o evropskih vrednotah. Jasno in glasno povejte, da je to Putinov plin! Povejte, da ste zanj pripravljeni prodati vse evropske vrednote: varnost, človekove pravice, pravno državo … Povejte to na glas! Tega nisem slišal še od nobenega evropskega predstavnika, in tudi ko sem bil pred kratkim gost v evropskem parlamentu, mi tega ni omenil nihče. Rekel sem jim: Fantje, zapomnite si, da so avtoritarni režimi zelo nevarni in nepredvidljivi. Prej ali slej boste imeli težave z dobavo plina, tako kot jih imate zdaj z libijsko nafto.

Dvaindvajsetega marca Putin prihaja na uradni obisk v Slovenijo, in sicer predvsem zaradi plinskega projekta Južni tok. Projekt označujete za enega od številnih nesmiselnih megalomanskih ruskih projektov. Zakaj?

Zato, ker niti obstoječi sistemi plinovodov ne delujejo v polni kapaciteti, saj zato ni dovolj plina. Proizvodnja ruskega plina že dolgo stagnira, saj je zaradi goljufij s proračunskim denarjem zelo malo investicij. Od petnajst do dvajset odstotkov kapacitet je neizkoriščenih. Zdaj Putin predlaga gradnjo novega plinovoda po dnu Črnega morja s kapaciteto 65 milijard kubičnih metrov plina ter plinovoda Severni tok s kapaciteto 55 milijard kubičnih metrov. S tema dvema plinskima projektoma bi Rusija lahko transportirala dodatnih 120 milijard kubičnih metrov plina, kar je enako kot trenutno znaša celoten izvoz ruskega plina v Evropo. Sto dvajset milijard kubičnih metrov plina je tudi kapaciteta ukrajinskega sistema plinovodov, kar pomeni, da Putin načrtuje, da se bo uvoz iz Evrope podvojil.

Kar zadeva Južni tok, še zdaj ne morejo natančno opredeliti njegove cene. Najprej so rekli dvajset, potem 25, zdaj pa že trideset milijard evrov. Če strnem: prvič, plina ni, in drugič, obstoječe kapacitete niso zapolnjene. Razumem, da Putinova judopartnerja, brata Rotenberg [Arkadij in Boris Rotenberg, ki imata v lasti podjetje Strojgazmontaž], mastno služita na račun Severnega toka, pozitivnih gospodarskih učinkov tega projekta in Južnega toka pa ne vidim.

Verjetno boste rekli, da je Ukrajina nezanesljiva tranzitna država in se ji je treba izogniti, vendar je kapaciteta Južnega toka pol manjša, kot je kapaciteta ukrajinskega sistema plinovodov. Razmerje je 60 : 120 kubičnih milijard, kar pomeni, da bo tudi v primeru realizacije Južnega toka plin še vedno treba transportirati čez Ukrajino. Mogoče bi še razumel, če bi po dnu Črnega morja gradili plinovod s kapaciteto 120 milijard kubičnih metrov plina, vendar je kapaciteta Južnega toka skoraj pol manjša.

Na drugi strani v zadnjem času veliko ru skih strokovnjakov napoveduje, da bo zaradi krize v severni Afriki v Evropi močno naraslo povpraševanje po ruski nafti.

Dejstva govorijo ravno nasprotno. Odvisnost od Gazproma se manjša; na račun utekočinjenega plina iz Katarja ter plina iz Alžirije in Norveške. Poleg tega so na Poljskem nedavno odkrili ogromne količine plina iz skrilavca. Razlog je tudi cenovna politika Gazproma. V Evropi raje kupujejo plin na mestu, se pravi, na plinskih borzah, Gazprom pa vztraja na dolgoročnih pogodbah, ki so v nasprotju s tretjim energetskim svežnjem EU. Plin, kupljen prek dolgoročnih pogodb, je precej dražji od plina, kupljenega na borzah. Lahko gradiš plinovode, vendar kupcev s tem ne boš prisilil, da bodo kupovali drag plin.

Za Gazprom pravite, da je Putinov osebni projekt, nekakšna denarnica ruske vlade.

Ne le osebni projekt Vladimirja Putina, ampak vir bogastva njegovega ožjega kroga. Putinov prijatelj Juri Kovalčuk si je prisvojil najbolj likviden del Gazproma, in sicer drugo banko v državi Gazprombank, ki je na trgu vredna 25 milijard dolarjev, sam pa zanjo ni plačali nič. Podobno se je zgodilo z zavarovalno družbo Sogaz, kjer dela Putinov bratranec v drugem kolenu, z največjim državnim pokojninskim fondom Gazfond, s televizijskima postajama NTV in Gazprom-Media, ki sta vredni sedem milijard dolarjev, neznano kam so izginile tudi številne delnice Gazproma. Na Gazpromovih projektih delata predvsem brata Rotenberg, največja dobavitelja plinskih cevi, obvladujeta tudi gigantski projekt Severni tok, osem milijard dolarjev vreden plinski projekt Sahalin–Primorje ter plinovod Džugba–Soči, ki sodi v projekt olimpijskih iger. Vse omenjene projekte sta dobila brez razpisa. Judoisti zelo redko postanejo plinski strokovnjaki. To je uspelo samo Putinu.

Njegov prijatelj Genadij Timčenko je delničar Novoteka, ki je drugo plinsko podjetje v državi, in je delnice tega podjetja od Gazproma kupil po skoraj dve milijardi nižji ceni od tržne. Putin in njegov krog preprosto ropajo Gazprom. Ker kradejo ogromno denarja, Gazpromu zmanjkuje sredstev za nove projekte. Plinska polja na polotoku Jamal in plinsko polje Stockman potrebujejo na stotine milijard dolarjev investicij, vendar jih ni od nikoder, saj Putinovi prijatelji in prijateljice živijo na Gazpromov račun. Največje rusko podjetje je ugrabila banda tatov.

Vsa imena, ki ste jih omenili, Rotenberg, Kovalčuk, Timčenko, se uvrščajo bodisi na seznam najbogatejših ljudi na svetu, ki ga pripravljajo pri reviji Forbes, bodisi na seznam ruske revije Finans.

Tako je, pri nas je tudi veliko anonimnih buržujev, ki so prav tako bogati, vendar se o njih ne ve nič. Zdaj pišemo knjigo Putin. Korupcija. Predstavitev bo konec marca, v njej pa bolj podrobno govorimo o vseh omenjenih akterjih.

Govorite o anonimnih buržujih, pri čemer imate v mislih verjetno tudi Putina, o katerem v svojem poročilu namigujete, da je prav on tretji člen v tretjem največjem svetovnem podjetju za trgovanje z nafto Gunvar, ki ga je ustanovil Timčenko in ima sedež v Švici.

Putin ni neumen in svojega podpisa ne bo pustil nikjer. Shema njegovega delovanja se je jasno razkrila v zgodbi o njegovi razkošni vili za milijardo dolarjev, katere formalni lastnik naj bi bil njegov tesen prijatelj Nikolaj Šamalov, varujejo pa jo državne varnostne službe, cesto do tja so zgradili z državnim denarjem, znotraj pa je vse videti kot v Kremlju. Fotografije si lahko ogledate na internetu. Putin deluje tako, da formalno nima ničesar, dejansko pa obvladuje vse.

Dobro, ampak za to nimate dokazov.

Dejansko razpolagamo samo z zelo vprašljivimi dejstvi. Nekoč je obstajalo podjetje Jukos, katerega lastnik je bil Mihail Hodorkovski. Prek Baikalfinansgrup je podjetje prešlo v roke največjega državnega naftnega podjetja Rosneft, izvoz pa je v roke prevzel prav Timčenko. Državno naftno podjetje je tudi Gazpromneft, blizu državi je tudi Surgutneftgaz. V vseh treh podjetjih za izvoz skrbi Timčenko. Ugotovitev iz našega strokovnega poročila, da gre večina izvoza državne nafte po Timčenku, so poskušali spodbujati na sodišču, vendar jim ni uspelo. Čeprav so naša sodišča v celoti pod Putinovim nadzorom. Kdo sprejema odločitve o izvozu? Odločitev je v rokah vlade, saj gre za državna podjetja. Kdo je predsednik vlade? Putin. Krog je sklenjen.

To bi bilo seveda mogoče dokazati samo s sodno preiskavo proti Putinu in Timčenku. V vsaki normalni državi, verjetno tudi v Sloveniji, bi jo sprožili takoj po objavi našega poročila. Pri nas v Rusiji se to zgodi šele, ko politik odstopi ali ga odstavijo. Podobno strokovno poročilo sem napisal tudi o nekdanjem moskovskem županu Juriju Lužkovu, kjer sem se prav tako ukvarjal s korupcijo. Dokler je bil župan, so govorili, da so to same laži, zdaj pa so prav na podlagi mojega poročila proti njemu sprožili preiskavo.

Mislite, da se bo prej ali slej nekaj podobnega zgodilo tudi s Putinom?

Močno upam.

Rekli ste, da pripravljate poročilo o korupciji. Kaj bi bilo po vašem treba storiti?

Benevolentni diktator Lee Kuan Yew, nekdanji singapurski premier in avtor singapurskega čudeža, je edini na svetu ustvaril učinkovito gospodarstvo, kjer ni bilo korupcije. Yew je izjavil, da je to mogoče, če je vrhovna oblast brezmadežna, če za to obstajajo ostre kazni in če so birokrati materialno in moralno zainteresirani za svoje delo. Ruski pregovor pravi, da riba smrdi pri glavi. Pri nas jo predstavlja Putin, ki se je obkrožil s prijatelji in jim omogočil, da so s krajo državne lastnine ustvarili milijardno bogastvo. Milijarderji, kot so Bill Gates, Sergej Brinn in ustanovitelj facebooka Zuckerberg, od ameriške države niso vzeli ničesar. Ljudje, ki so bili v devetdesetih letih preteklega stoletja mali podjetniki, so pri nas na račun kraje državne lastnine ali državnih resursov čez noč postali milijarderji.

Kot kaže, imate podobne ideale kot Medvedjev, ki je po vrnitvi iz uradnega obiska v Singapurju dejal, da gre za idealen model, kjer ni korupcije in je vse pod nadzorom države.

Na žalost je Medvedjev bloger, ne pa predsednik. Kar govori, nima smisla. Tri leta je že predsednik, naredil pa ni še nič. Singapurski model ni primeren za velike države. V svoji družini lahko ustvarite odkrite odnose, skupen in transparenten družinski proračun, v večmilijonski skupnosti, kakršna je Rusija, pa je treba oblikovati univerzalna pravila in recept Leeja Kuana Yewa tukaj ni dovolj. Potrebni so transparentnost, odprtost, demokracija, sprememba oblasti, politična konkurenca, svobodne volitve, necenzura in tako dalje. Vsega tega ni uničil nihče drug kot Putin.

V Rusiji smo priča korupciji na afriškem nivoju in na seznamu Transparency International zasedamo 154. mesto, s čimer se uvrščamo med države, kakršni sta Sierra Leone in Gvineja Bisao. Egipt, kjer je bila revolucija in so na protestih kričali: Dol s skorumpiranim Mubarakom!, se je uvrstil precej bolje od nas, na 98. mesto. Putin je uničil vse institute boja proti korupciji. Po umoru Ane Politkovske si novinarji korupcije ne upajo preiskovati, opozicija ne more storiti nič, saj v informacijski družbi ne obstaja, vsa sodišča so pod Putinovim vplivom.

Ostri ste tudi na račun gospodarske po­litike.

Vse naše gospodarstvo temelji na izvozu energentov, ki imajo na srečo visoko ceno. Naša država je kot narkoman v mamilarski omami, ki misli, da je življenje čudovito. Revolucije v Afriki, tragedija na Japonskem, konflikt v Iraku, nestabilnost v Savdski Arabiji in drugih izvoznicah nafte so pripeljali do visokih cen nafte in v tem smislu se je Putin rodil pod srečno zvezdo. Na drugi strani je naše gospodarstvo povsem neučinkovito, zato nismo nič drugega kot banana republika. Govorijo o modernizaciji, visokotehnološkem centru Skolkovo, kar je eno samo nakladanje. Če pogledate strukturo izvoza, visoka tehnologija predstavlja manj kot deset odstotkov, sedemdeset odstotkov pa so surovine. Putinova Rusija je banana republika z afriško korupcijo, njegovi prijatelji pa so milijarderji.

Pred kratkim ste napovedali, da Putina čaka enaka usoda kot tunizijskega ali egiptovskega predsednika. Osebno se mi to zdi zelo neverjeten scenarij, saj demonstracije opozicije pritegnejo največ nekaj sto ljudi.

Res je. V Rusiji je treba živeti dolgo, in čeprav si želimo sprememb, se to ne bo zgodilo. Vsak, ki je na oblasti več kot deset let, bo preklet, če pa bo poskušal na oblasti ostati večno, ga bodo odstranili z revolucijo. Takšnih dogodkov ni nikoli mogoče vnaprej napovedati in celo Lenin je teden dni pred februarsko revolucijo v pismu tarnal, da je ne bo dočakal.

Moja ocena je vezana predvsem na gospodarstvo. Putin vodi zelo tatinski in drag državni aparat. Ko sem bil v vladi, je nafta stala deset dolarjev. Bilo je zelo težko, vendar nam je uspelo rešiti državo. Takrat sem sanjal, da se bo cena povzpela na dvajset dolarjev in bomo živeli kot v Kuvajtu. Zdaj nafta stane več kot sto dolarjev, vendar imamo ne glede na to proračunski primanjkljaj. Največja težava je kolaps pokojninskega sistema. Deficit v pokojninskem sistemu že zdaj znaša štirideset milijard dolarjev in vsako leto se veča. Do 2001. ga ni bilo, leta 2001 pa je znašal šestdeset milijonov dolarjev. Pokojninski sklad je že bankrotiral in v celoti temelji na državnih dotacijah. Ruska demografska situacija je zelo negativna; število prebivalcev se je v času Putina zmanjšalo za pet milijonov, veča se število starejših, število delavno sposobnih upada.

Podobna situacija je v Evropi, vendar je tam vseeno več ravnotežja, pri nas pa bo to imelo usodne posledice. Konec putinizma in Putina bo nastopil, ko ne bo imel več denarja za izplačilo pokojnin. Moja futuristična teorija pravi, da se bo to zgodilo najpozneje leta 2024. Prvi razlog za to je mističen in povezan s štirideseto obletnico perestrojke, štirideset je tudi biblijsko število, ki označuje število let, ki so jih Judje potrebovali za pot čez puščavo. Drugi razlog je političen, saj imamo do takrat pred sabo še dva šestletna predsedniška mandata. Osebno sicer verjamem, da se bo to zgodilo prej, moja glavna argumenta pa sta neumna gospodarska politika in narodova naveličanost trenutnih voditeljev.

Putin vendarle uživa zelo visoko pod­poro.

V avtoritarni državi so javnomnenjske raziskave zelo relativne. Lužkov je v času županovanja užival enako visoko podporo kot Putin, takoj po odstavitvi pa so njegovi rejtingi močno padli. Po raziskavah neodvisnega centra Levada sem trenutno v Moskvi celo jaz bolj priljubljen od Lužkova, čeprav me nikoli ni na televiziji in čeprav me obtožujejo, da sem ameriški vohun. Imam 73-odstotno podporo, Lužkov pa 66-odstotno.

Naše televizijske postaje kažejo propagando. Vključite ruski televizijski kanal in ga spremljajte en teden. Na začetku se vam bo zmešalo, potem pa boste začeli verjeti, da je Putin najboljši politik na svetu. Rusi naših televizij ne gledajo en teden, ampak leta in leta. Putinu sem predlagal, da bi se soočila na televizijski debati, in čeprav vem, da svoje nastope vedno spremeni v spektakel, sem mu bil pripravljen vnaprej poslati vprašanja. Takšna čisto otroška, kot denimo: kakšna je razlika med Hodorkovskim in Abramovičem, kako so obogateli vaši prijatelji, kako si lahko privoščite uro, ki stane toliko, kot znaša vaša letna plača.

Ali ste dobili odgovor?

Pa kaj še, televizije so dobile dekret, da me ne smejo objavljati.

Pred kratkim ste na sodišču proti Putinu vložili tožbo zaradi klevete. Vaš zahtevek so sprejeli, tožbo pa brez razlage zavrnili, vendar ste bili ne glede na to zadovoljni.

Res je. To je bil prvi primer v zgodovini Rusije, ko so na sodišču sprejeli tožbo opozicije proti Putinu. Na sodišču se je pokazala vsa absurdnost putinovskega pravosodnega sistema. Putin je tri opozicijske politike z imenom in priimkom obtožil, da smo v devetdesetih letih pokradli milijarde, njegovi odvetniki pa so na sodišču dokazovali, da je to njegovo abstraktno razmišljanje. Da smo res kradli, so dokazovali, rekoč, da je o tem mogoče brati na Wikipediji! Rekel sem jim, naj gredo na Google, napišejo Putin tat in pritisnejo tipko najdi. Veste, koliko dokumentov boste našli? Dva milijona!

Veliko Rusov negativno gleda na devetdeseta leta in predsedovanje Borisa Jelcina, s katerim ste tesno sodelovali. Zakaj takšno mnenje?

Za to obstajajo objektivni razlogi. Sovjetska zveza je ravno razpadla in bili smo država v reanimaciji. Ste na reanimaciji že kdaj videli čile, zdrave in krepke ljudi? Zelo težko se je bilo pobrati iz tega stanja. Drugi razlog je bila nizka cena nafte, kar je bilo tako, kot da bi človeku v reanimaciji primanjkovalo kisika.

Pred kratkim je osemdeseti rojstni dan praznoval zadnji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov. Tudi on med Rusi ni pretirano priljubljen.

Na Gorbačova sem nekoč gledal s precej manj naklonjenosti kot zdaj. Dal nam je svobodo in za to sem mu hvaležen. Skoraj nič ni naredil v gospodarskem smislu, saj o tem ni imel potrebnega znanja. V političnem smislu je naredil veliko in je zaslužen za padec berlinskega zidu, perestrojko, glasnost. Jelcin je v gospodarskem smislu storil veliko, saj je poskrbel za privatizacijo, modernizacijo. Moja ocena Jelcina in Gorbačova, ki se nista prenesla, je podobna. Dala sta nam svobodo, za kar jima moramo biti hvaležni.

Kaj si mislite o drugem sodnem procesu proti Mihailu Hodorkovskem?

Še zdaleč ne mislim, da je Hodorkovski angel, vendar je odslužil svoje. To, kar se dogaja zdaj, je Putinovo osebno maščevanje, saj trpi za hodorofobijo v posebej hudi obliki. Verjame, da zanj osebno predstavlja grožnjo. Jasno je, da nova zaporna kazen nima zveze s pravom in da sta vse odločila Putin in Sečin [podpredsednik ruske vlade, ki je znan tudi kot ruska siva eminenca]. Nobenega dvoma ni, da je šlo za politično motiviran proces. Nikoli ne bodo mogli dokazati, da bi moral Hodorkovski sedeti do neskončnosti.

Ali so se za podaljšanje zapora odločili zaradi predsedniških volitev prihodnje leto? Se bojijo, da ima možnost postati predsednik?

Ne. Kot sem rekel, je to redka bolezen hodorofobija. Putinu se zdi Hodorkovski celo bolj nevaren od Bin Ladna. Če bi se bali zaradi predsedniških volitev, bi mu kazen podaljšali za največ dve leti.

Ustanavljate Stranko narodne svobo de. Se boste na volitvah potegovali za predsednika ali boste mesto tako kot leta 2008 odstopili Kasjanovu [nekdanji ruski premier in zdaj opozicijski politik Mihail Kasjanov]?

Hvalabogu smo že uskladili postopek, v skladu s katerim bodo predsedniškega kandidata izbirali naši aktivisti. O svoji kandidaturi se bom odločil do konca aprila.

Januarja letos so vas na protestih opozicije aretirali in vas zaradi nespoštovanja policijskih ukazov obsodili na petnajstdnevno zaporno kazen. Kako je bilo v zaporu in kaj pričakujete od evropskega sodišča za človekove pravice, pri katerem ste vložili pritožbo?

Ko so me na silvestrovo odpeljali v pripor, tam ni bilo ne postelje, ne jogija, ne vode, kar ni bilo najbolj prijetno. V zaporu večjih težav nisem imel, saj se v Rusiji do političnih zapornikov vedno obnašajo zelo spoštljivo. Kar zadeva evropsko sodišče, lahko rečem le, da upam na čimprejšnjo obravnavo.

Pred kratkim ste se skupaj z drugimi predstavniki opozicije in borci za človekove pravice srečali z ameriškim podpredsednikom Joejem Bidnom. Povedali ste, da imate pred parlamentarnimi in predsedniškimi volitvami težave z registracijo opozicijskih strank in kandidatov. Mislite, da vam bo uspelo sodelovati na predsedniških in parlamentarnih volitvah?

Za to bomo storili vse. V enajstih letih Putinove vladavine niso registrirali niti ene opozicijske politične stranke. Če opozicije ne bodo pustili zraven, to pomeni, da naše volitve niso volitve. Mubarak trideset let ni šel na volitve, in če Putin misli, da se naša situacija razlikuje od tiste v Egiptu, je v globoki zmoti. Ne želim si, da bi v Rusiji prišlo do revolucije, želim si spremembo oblasti. Če do tega ne pride, potem nastopi revolucija. Tako je po vsem svetu in tudi v mirni in tihi Sloveniji bi se to zgodilo, če petdeset let ne bi menjali oblasti. Ko bo Putin pri vas, z njim načnite to temo in ne razpravljajte samo o Južnem toku.

Kaj si mislite o ponovnem zagonu v rusko-ameriških odnosih. Se strinjate, da je demokracija v Rusiji glavna žrtev zbližanja med Moskvo in Washingtonom?

S tem se ne strinjam. Boj za svobodo je naša notranja zadeva in s tem Obama, Biden, Sarkozy ali Merklova nimajo nič. Edino, kar lahko stori Zahod, je, da na Rusijo pritisne z zahtevo po izpolnjevanju mednarodnih obveznosti. Ena takih je opazovanje volitev, saj je Rusija članica Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE). Evropejcem smo zato predlagali, da bi že zdaj začeli predhodno opazovanje volilnega procesa, ne pa šele dan pred volitvami, ko je že vse ponarejeno.

Po rodu ste iz Sočija, kjer bodo leta 2014 zimske olimpijske igre. Ste njihov oster kritik in pravite, da gre za isto zadevo, kot je bila odločitev Hruščova, da bo v Sibiriji gojil koruzo.

Rusija je mrzla država. Poglejte, skoraj pomlad je že, pri nas pa je še vedno polno snega. Putin je dolgo gledal na zemljevid Rusije in je našel mesto, kjer nikoli ni snega. To je absurd. Poleg tega proračun za olimpijske igre znaša trideset milijard dolarjev, v Salt Lake Cityju, Lillehammerju, Torinu in Vancouvru je znašal dve milijardi! Olimpijske igre so praznik, ki se je pri nas sfižil v tragedijo za ljudi, ki tam živijo. Nasilno jih preseljujejo, uničujejo naravne parke, v Sočiju pa zaradi transportnega kolapsa ljudje sploh nočejo več dopustovati. Zgradili so šest zimskih športnih dvoran. Kdo jih bo uporabljal po igrah? V Sočiju ni hokejskih ekip, umetnostnih drsalk, biatloncev. Po vsej državi primanjkuje športnih dvoran, gradijo pa jih tam, kjer jih nihče ne bo uporabljal.

Ena glavnih napak Putinove vladavine je po vašem tudi njegova politika na Severnem Kavkazu. Kaj se trenutno tam dogaja?

Kavkaz smo izgubili za vedno. Tam ne vladajo ruski zakoni, ampak živijo po šeriatskem pravu. Terorizem je v porastu in pred kratkim so žrtev napada postali celo ruski turisti, ki so bili namenjeni na Elbrus. Vsak dan se zgodita eden do dva teroristična napada. Glavna napaka je, da je Putin lojalnost tamkajšnjih elit kupoval z denarjem, zaradi česar na volitvah zanj glasuje več kot sto odstotkov volivcev. Za ruske republike na Kavkazu na leto namenimo od šest do sedem milijard dolarjev proračunskega denarja, ki gre predvsem v roke priruskega čečenskega predsednika Ramzana Kadirova. On je glavni koristolovec, potem pa za ta sredstva k sebi vabi nekdanjo državno nogometno reprezentanco iz Brazilije. Mislite, da so zastonj prišli v Grozni? To je stalo ogromno denarja.

Del Ruske federacije ostajajo samo zaradi finančnih ugodnosti. Na Kavkazu je treba ponovno uvesti volitve, svobodo govora, predvsem pa obnoviti ustavni red Ruske federacije. Če tega ne moremo storiti, je treba priznati, da to ni več naše ozemlje. Jaz bi k sebi povabil vse tamkajšnje voditelje in jim rekel, da jim bomo denar nakazali šele, ko ne bo več terorističnih napadov, kakršen je bil tisti na letališču Domodedovo.

Odgovornosti za napad vendarle ni prevzel Kadirov, ampak samooklicani vodja kavkaškega emirata Doku Umarov.

Tudi Kadirov ima teroristično preteklost. S pokojnim očetom Ahmatom, ki je Rusiji napovedal džihad, se je boril v gorah. Takoj ko jim bomo rekli, da bomo zaprli mošnjiček, bodo v gorah sami začeli iskati teroriste. Ustanovil bi tudi posebno varnostno-obveščevalno agencijo, saj se pripadniki FSB na Kavkazu ukvarjajo predvsem z izsiljevanjem in ugrabitvami, kar jim prinaša mastne denarce. Na Kavkazu gre za putinizem, priveden do absurda. Tako Putin kot Kadirov si želita večno vladati, s to razliko, da si želi Putin še naprej potovati na Zahod, zato vsaj približno pazi, kaj počne, Kadirovu pa je čisto vseeno.

Bili ste svetovalec nekdanjega ukrajinskega predsednika Viktorja Juščenka. Zakaj njemu in proevropejskim silam v Ukrajini ni uspelo narediti nič?

Leta 2004 sem sodeloval na demonstracijah na Majdanu in bil enak romantik kot vsi drugi. Zelo sem razočaran.

Nad Juščenkom?

Seveda nisem razočaran nad demokracijo, ampak nad Juščenkom in Timošenkovo, ki jima ni uspelo narediti ničesar. Tolažim se s filozofsko mislijo, da je pot do svobode dolga in da čudežev ni. Vseeno mislim, da je Ukrajina na pravi poti, saj tam dejansko volijo svoje predstavnike, oblast pa se menja. Rusija je na prvi pogled uspešnejša, saj je bolj bogata, v državi vlada red, splošni trend pa je negativen. V 21. stoletju govoriti, jaz nisem Mubarak, ampak vaš rešitelj Putin, za vas verjeto zveni smešno, za nas pa nadvse žalostno.