Rim - Analiziral je mednarodne razmere in se osredotočil na temo, ki mu je zadnje tedne najljubša. Jedrska vojna ogroža svet, za nevarni zaplet so krivi Američani, ker pritiskajo na Iran in Severno Korejo. Več kot deset minut dolg nastop ni sicer nič v primerjavi z nekdanjimi sedem ur dolgimi govori, v katerih je vsakokrat obdelal ves svet in vsako kubansko vas. Zdaj domačih razmer ni niti omenil. Njegov duh pa je zadnje dni gotovo že vplival na to, da so reforme spet ustavili in se jih ne spodobi niti omenjati.
Agencijska poročila o nastopu vrhovnega poveljnika v parlamentu povedo, da so mu zvesti člani skupščine, ki jih imenuje partija, navdušeno ploskali, brat Raúl, ki je zdaj predsednik, pa se je resno in modro držal. Tudi dva dni prej je bil Fidel deležen gromkih aplavzov in solz navdušenja, ko je predstavil svojo knjigo o revolucionarnih začetkih. O tem, kako je bilo, preden je pred več kot pol stoletja prevzel oblast.
Štiriinosemdesetletni politik, ki se v javnosti ni pojavil od julija 2006 in je komaj kdo še verjel, da je živ, zadnje tedne nastopa skoraj vsak dan. Vedno se pojavlja bolj na obrobju kot v središču. Ni se udeležil osrednje proslave ob obletnici revolucije v Santa Clari, kjer je bil prva figura njegov brat Raúl, ta pa tudi ni govoril. Morda mu je zmanjkalo piscev govorov, se zdaj norčujejo v Havani, kjer vedo, da Fidel hitro spozna avtorstvo bratovega nastopa in se loti avtorjev govorov, ne predsednika republike, ki jih je samo prebral.
Majhno proslavo si je Fidel pripravil kar sam, spremljali so ga nekateri stari prvoborci, ki mu ostajajo ob strani v trenutku, ko govorice o spopadu v družini Castro niso več samo ugibanja.
Kubance, menda celo tiste, ki navdušeno ploskajo tako rekoč iz groba vstalemu vrhovnemu poveljniku, resno skrbi, ker se je Fidel pojavil na sceni prav trenutku, ko se je poskušal brat Raúl spopasti s skrajno resnim gospodarskim stanjem, s prav tako skrajno resnim nezadovoljstvom med ljudmi, tudi med člani vsemogočne partije. Še pred nekaj tedni so v Havani govorili o reformah, ki so nujne, Raúl je spet obljubljal manjšo vlogo države v gospodarstvu, potem pa se je skoraj čez noč še enkrat vse obrnilo. Očitno pod Fidelovimi pritiski, menijo analitiki.
Trenutni minister za gospodarstvo Marino Murillo je celo opomnil tuje dopisnike, da se ne spodobi govoriti in pisati o reformah, saj v socializmu vendar ne gre za reforme, beseda je samo o »posodabljanju kubanskega socialističnega modela«. Podobne kritike so priletele na vse, ki so omenjali agrarno reformo. Zdaj ni jasno, ali v partiji nočejo slišati besede reforma ali pa so se še enkrat odločili, da bodo ljudje raje stradali, kakor da bi v resnici razdelili opuščeno zemljo in kmetom brez zemlje dovolili kaj pridelati in potem tudi prodati in zaslužiti. Raúl je že večkrat v štirih letih spregovoril o strukturnih spremembah, potem pa iz tega nikoli ni bilo nič.
Državni proizvodni aparat je omrtvičen, od petih milijonov vsaj na videz zaposlenih jih 85 odstotkov dela v državni upravi, le petnajst odstotkov v proizvodnji. Zdaj priznajo, da je brezposelnih poldrugi milijon ljudi, zlasti mladih, česar prej ni smel nihče niti omeniti. Neuradno tudi priznajo, da kmetje na svojih krpicah zemlje in brez mehanizacije pridelajo več kot dve tretjini vse hrane, medtem ko državno kmetijstvo, ki ima v lasti vse, ne pridela niti tretjine hrane.
Trgovine, v katerih so Kubanci pol stoletja dobivali hrano in nujne potrebščine na karte, so zdaj prazne ali skoraj prazne, v deviznih trgovinah so cene enake svetovnim, medtem ko kubanske plače samo v izjemnih primerih sežejo do dvajsetih dolarjev na mesec, večina zasluži pol manj. Mlajši Castro, ki se poskuša lotevati reform, je dobesedno ujetnik starejšega, bolj karizmatičnega brata, trdijo. Verjetno pa ne samo Fidela, ampak še drugih iz stare garde v templju Revolucije, ki ne bi radi doživeli nobenih sprememb, dokler se še lahko dajo ljudstvu po božje častiti na vsakem koraku.
Novinar in pisatelj Norberto Fuentes, Hemingwayev biograf in nekoč Fidelov dragoceni izvozni artikel, ki se je z gladovno stavko iz zapora rešil na tuje, pravi, da je zaradi bratovih nagajanj užaljeni Raúl vrhovnemu poveljniku odvzel nekaj osebja, mu zmanjšal stražo, poskuša mu menjati sodelavce. Fidel mu zdaj vrača z javnimi nastopi, sabotira uradne dogodke, noče govoriti o strah zbujajočih domačih razmerah, noče podpreti strukturnih sprememb, ki bi edine lahko ohranile diktatorski režim družine Castro na oblasti brez pretresov.
Fidel se v skupščini ni hotel usesti na prazni fotelj poleg brata. Ob poveljniku je bila žena Delia Soto del Valle, ki je javnost dolga desetletja sploh ni poznala. Prva dama Kube je bila vedno in vse do svoje smrti Raúlova žena Vilma Espín, poveljnica in ideologinja revolucije. Kubancem ta trenutek ni lahko. Veliko več jih je, ki zaupajo Fidelu kot Raúlu, marsikdo izmed obubožanih revežev celo misli, da Fidel lahko reši, kar je Raúl zavozil ali česar Raúl ni znal izpeljati.
Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela