Tiskane izdaje
Varšava - Ko so v Bruslju razpravljali o razširitvi sankcij proti Belorusiji, ki predvsem po zaslugi slovenske diplomacije niso tako obsežne, kot so si želeli predstavniki večine drugih članic Evropske unije, je v Varšavi potekala mednarodna konferenca o dolgoročnih perspektivah Belorusije.
Pripravil jo je beloruski disidentski informacijski urad Solidarnost z demokratično Belorusijo, ki je bil ustanovljen po spornih predsedniških volitvah leta 2010. Nevladno organizacijo vodi Julija Slucka, nekdanja urednica beloruske Komsomolske pravde in sodelavka Evropskega radia za Belorusijo, ki je pred spornimi predsedniškimi volitvami predstavljala opozicijskega predsedniškega kandidata Vladimirja Nekljajeva, zato se je po povolilnih represijah zatekla v Varšavo. »Po volitvah leta 2010 se je v Belorusiji zelo okrepila moč t. i. varnostnih sil. Ustanovljen je bil novi preiskovalni odbor, ki ga vodi Lukašenkov starejši sin Viktor, čigar skupina je v zadnjem letu dobila ogromno moči in vpliva. Očitni sta dve temeljni tendenci; prva je zmanjševanje števila ljudi, ki se krmijo z režimom, hkrati pa ta majhna skupina postaja čedalje bogatejša. Prišlo je do prerazporeditve sredstev v njihov prid. Varnostne službe so dobile nadzor nad vsemi glavnimi finančnimi tokovi v državi, in sicer popoln nadzor nad financami v okviru skupnega gospodarskega območja Rusije, Belorusije in Kazahstana, pod njihovim nadzorom pa je tudi gradnja jedrske elektrarne. Niti en posel v državi ne more biti sklenjen brez soglasja KGB,« opiše trenutne gospodarske razmere.
Po njenih besedah so vsi finančni tokovi trenutno usmerjeni k ohranjanju statusa quo in ne k prepotrebnim reformam, saj oblast vsa sredstva, ki jih prejema zlasti iz Rusije, namenja za državne programe, predvsem zlate rezerve in višanje plač delavcev. »Ta sredstva bodo porabljena zelo hitro, hkrati pa bo Belorusija zelo težko pritegnila finančne investicije iz drugih virov. Možnosti so zelo omejene in sicer politična posojila, ki jih daje ruska Sberbanka, prodaja državne lastnine oziroma privatizacija ter vezana posojila, ki jih za konkretne projekte namenja Kitajska,« označi možnosti za skrajno omejene. Dodaja, da Belorusiji visi nad glavo tudi odplačilo že porabljenih posojil. V letošnjem letu 1,6 milijarde dolarjev vredno posojilo Mednarodnega denarnega sklada, v letih 2013-2015 pa še dodatnih osem milijard dolarjev. »Po vsem tem je jasno, da je položaj zelo nestabilen. Ker so notranji viri povsem izčrpani, je Belorusija v celoti odvisna od zunanjih dejavnikov,« poudarja.
Netransparentna privatizacijska shema
Ločena tema je privatizacija, ki jo izvajajo na podlagi tajnih shem. »Mentaliteta Lukašenka je takšna, da odprodajo državne lastnine razume kot znamenje šibkosti, zato bodo državna podjetja poskušali prodati ljudem, ki bodo privolili v netransparentno shemo, v skladu s katero bo beloruski režim še vedno dobival dohodke. S pomočjo teh sivih shem bo oblast še naprej izvajala nadzor,« niti najmanj ne dvomi, da bo večina poslov pristala v ruskih rokah.
Režim si sicer na vse načine prizadeva tudi za odmrznitev odnosov z Evropsko unijo: »Oblast bo poskušala še naprej igrati dvojno igro, pri čemer so bili do zdaj zelo uspešni. Sredstva za ohranjanje režima bi radi še naprej dobivali tako iz Evrope kot iz Rusije. Evropska unija je v veliki dilemi. V preteklosti se je že opekla z Belorusijo, ki se je na kratko otoplitev odzvala s še hujšo represijo, zato zdaj noče ponoviti podobne napake. Dilema je še večja, ker je v zaporih še vedno veliko političnih zapornikov, zato se v Bruslju bojijo, da bi v primeru sklepanja koncesij obveljali za nemoralne. Evropejci na drugi strani razumejo, da je druga možnost popolna beloruska odvisnost od Rusije, kar jih seveda zelo plaši.« O tem, katere države se zavzemajo za zaostritev sankcij, noče govoriti, sta pa to po besedah novinarja poljskega časopisa Gazeta Prawna Michala Potockega predvsem Švedska in Nemčija.
Kar se tiče političnih razmer, so zadnje javnomnenjske raziskave pokazale, da Lukašenka podpira le še 24 odstotkov vprašanih. »Na žalost tisti, ki se odvračajo od njega, ne podpirajo opozicije, kot se to običajno zgodi v drugih državah. Prvič v zgodovini naše države smo priča temu, da 60 odstotkov državljanov ne verjame nikomur, niti oblasti niti opoziciji,« označi razkol v opoziciji za večjega kot kadar koli prej. »Obstajajo radikalci, ki se zavzemajo za bojkot volitev ter oblasti na sploh. Njihova logika je, da v državi ni zakonitih možnosti za delo opozicije, saj so vsi, ki delujejo znotraj države, agenti tajnih služb. Ta del predstavlja zaprti opozicijski predsedniški kandidat Andrej Sannikov in njegova Hartija'97. V državi nimajo pravih možnosti, imajo pa veliko uradov v izgnanstvu. Podpira jih tisti del Evropejcev, ki misli, da jih je Lukašenko dovolj dolgo vlekel za nos, zato ne bodo popuščali, dokler ne bo izpustil vseh političnih zapornikov. Druga skupina verjame, da je treba izrabiti vse možnosti, ki omogočajo zakonito delo v državi. Gre za koalicijo šestih strank in gibanj, ki pa žal nima skupne strategije.«
