Je Pahorjev »osebni« favorit za predsednika EU Tony Blair res že pogorel? Navijate za Merklovo, ki trdi, da bi moral biti predsednik iz ene manjših članic, po možnosti zahodnih? Naj vzhodnoevropske »nove« demokracije res držijo jezik za zobmi, ker so že dobile Buzka za predsednika parlamenta? Bo naslednji, ki bo »letel« iz te bruseljske »Kmetije slavnih«, še včerajšnji predsedniški favorit Herman Van Rompuy, čigar imena nihče, razen morda v Belgiji, ne zna niti dobro izgovoriti, EU pa bo za prvega zunanjega ministra dobila nekdanjega italijanskega komunista Massima D'Alemo, ki ne zna niti tekoče angleško?
Marsikaj je pred današnjim izrednim vrhom, ko bo švedsko predsedstvo prvič uradno predstavilo imena kandidatov, bolj spominjalo na nekakšen televizijski »resničnostni šov« kot pa na resno iskanje najboljših kadrov za nove, zelo pomembne lizbonske funkcije. Podžigalo je nacionalne strasti in zakulisno telefonsko diplomacijo, na površje so priplavale osebne ambicije posameznikov, nelagodje pa je bilo zaznati celo med tistimi ključnimi velikimi članicami, ki jih manjše rade obtožujejo, da se nazadnje tako ali tako o vsem dogovorijo same. Slišati je bilo pripombe, da Nemci, ki v evropski proračun prispevajo osemkrat toliko kot Britanci in skoraj dvakrat toliko kot Francozi, ne mislijo samo od daleč gledati britansko-francoskega preigravanja; celo umirjeni predsednik bundestaga Wolfgang Thierse, s katerim smo se imeli priložnost pogovarjati pred dnevi, pa je brez dlake na jeziku izjavil, da je človek lahko kvečjemu vesel, če mu v tem »personalnem cirkusu ni treba sodelovati«.
Toda, mar je bilo pri iskanju prvega predsednika nove, polizbonske Evrope in njene »telefonske številke«, ki jo bo v prihodnje poosebljal zunanji minister, kaj drugega sploh pričakovati? »Reality« je namreč brez »showa«, ki ga v Bruslju ne manjka, precej trpka. EU je, če jo pogledamo pošteno, umetna tvorba. Že kot skupnost za premog in jeklo je nastala predvsem zaradi povojne sprave med največjima evropskima narodoma, in ne toliko zaradi interesov težke industrije, z vsemi poznejšimi širitvami, še najbolj pa z velikim širitvenim pokom, ki je sledil padcu zidu, pa je dobivala le še nove in vedno bolj zapletene »koordinatne sisteme«, po katerih - žal in še vedno - deluje.
Danes je tako obvezno upoštevati najmanj tri koordinatne mreže hkrati. V prvi se križajo velike in male članice, v drugi so stare in nove oziroma vzhodne in zahodne, v tretji pa je merilo politična dimenzija - torej levica in desnica v evropskem parlamentu. Ko se prekriža samo to troje (mrež je seveda še več) in ko temu ob vseh (nacionalnih) kvotah dodamo še »žensko«, hitro nastane enačba z najmanj štirimi do petimi neznankami. Na koncu pa naj bi bil tisti kandidat, ki se mu po naključju uspe prebiti skozi vse te ikse in ipsilone, še dober.
Nekoliko bolj preprosto bi morda bilo, če bi Unija vsaj približno vedela, kaj hoče od skupnega predsednika (več Evrope? Je to potem res Blair?) oziroma za kakšno (katero, čigavo?) skupno zunanjo politiko išče novega zunanjega ministra. Dokler pa niti tega ne ve prav dobro, je to, koga bodo na koncu izvrgli bruseljski »koordinatni sistemi«, ponavadi bolj odvisno od naključnega trenutnega razmerja moči kot od pameti. Predsednik bo po verjetnostnem računu najbrž iz manjše stare članice in bo konservativec, zunanji minister pa bo zelo verjetno iz velike stare članice in z levice. Kako izjemna bosta, če naj ustrezata povprečku še vedno zelo različnih pričakovanj vseh sedemindvajsetih članic, pa verjetno ni treba posebej ugibati. Ampak, tudi to je Evropa.
Iz četrtkove tiskane izdaje Dela