Tiskane izdaje
Menihi budističnega templja Lingyin v turističnem kraju Hangzhouju so v strahu pred terorističnimi napadi ustanovili lastno posebno enoto za boj proti morebitnim napadalcem.
Poleg dvajsetih menihov se urjenja protiteroristične obrambe udeležuje še prav toliko pripadnikov varnostne službe. Kot pravi poglavar templja Jueheng, podnevi prebirajo molitve, ponoči pa vadijo tehnike obvladovanja nasilnežev.
Tempelj Lingyin je, kot pove že njegovo ime, kraj, kamor »pride duša v samoto«. Star je skoraj 1700 let in stoji na obali Zahodnega jezera. Tempelj je priljubljena turistična znamenitost, ki jo vsak dan obišče okoli deset tisoč ljudi. »S pomočjo naše enote bomo povečali pripravljenost vseh menihov, da bodo znali ustrezno ukrepati ob nepričakovanem terorističnem napadu. Tako bomo poskrbeli za varnost turistov in vernikov,« je pojasnil Jueheng.
Budistični menihi so se za ta korak odločili po tem, ko je prejšnji mesec skupina ujgurskih teroristov napadla potnike in mimoidoče na železniški postaji v mestu Kunming. Z bodali so v nekaj minutah usmrtili 29 ljudi, nato pa je vodja posebne protiteroristične enote v 15 sekundah ubil štiri napadalce in ranil žensko, ki je nanj planila z nožem v roki. Medtem ko je streljal vanjo, se je napadalec, ki ga je prvega ustrelil, dvignil s tal in proti njemu vrgel bodalo. Bodalo ga je oplazilo po čelu in čez sekundo je bil mrtev.
Menihi so prepričani, da se lahko takšen napad zgodi kjer koli na območju Kitajske, kjer se zbirajo večje skupine ljudi. Ker si budizem in islam nista preveč naklonjena, se lahko kaj kmalu zgodi, da bodo postali tarče napadov tudi priljubljeni budistični templji. Za člane posebne enote so izbrali menihe, stare od 20 do 40 let, v dobri telesni kondiciji. Čeprav so jim nekateri očitali, da je urjenje za protiteroristične akcije v nasprotju z budistično posvečenostjo miru in spoštovanju vseh oblik življenja, so trdno odločeni, da bodo samostanski mir obranili tudi na drugačen način.
Posamezni obiskovalci so Lingyin nemudoma primerjali s slovitim Shaolinom, samostanom v pokrajini Henan, kjer že stoletja negujejo borilne veščine kot sestavni del budizma. Kot pravi legenda, je v ta tempelj kung fu v 6. stoletju prinesel Bodhidharma, ki je devet let stal pred zidom, ne da bi izgovoril eno samo besedo. Ko je zgolj s pogledom v zidu naredil luknjo, so začeli vsi ostali menihi na podlagi njegovih zapiskov negovati borilne veščine.
Zgodovinarji ne priznavajo te legende in trdijo, da so se shaolinski menihi v resnici predvsem branili pred roparji in pirati, sicer pa naj bi bili začetniki chan-budizma (zen budizma, kot to izgovarjajo japonci) vojaki, ki so se nato umaknili v meniško življenje.
Ne glede na to, kaj je borilne veščine pripeljalo v budizem, so te postale del meniškega samoizpopolnjevanja duha in telesa, vse pogosteje pa se tudi spreminjajo v storitve, ki jih menihi prodajajo drugim uporabnikom. Pred štirimi leti je, denimo, kitajski bogataš Liu zaposlil 38-letnega meniha Hu Qionga iz Shaolina, da je njegovo 6-letno hčerko spremljal na poti v šolo in domov. Lastnik dveh tiskarn v mestu Foshanu v južni pokrajini Guangdong ni imel časa, da bi deklico osebno spremljal v šolo, vendar pa ga je bilo strah zaradi vse pogostejših napadov na šolske otroke, pa tudi vse pogostejših denarno motiviranih ugrabitev.
Hu je menih od osmega leta in je znan kot »železni mož«, ki lahko z glavo razbije debelo kamnito ploščo, tako da je bila Liujeva hči ob njem povsem varna.
Napadi z noži so postali na Kitajskem pogosta oblika izražanja nestrpnosti, pri čemer pa ne gre zgolj za terorizem. Menihi v templju Lingyin se ne spuščajo v nikakršne politične, verske ali socialne analize stanja v državi.
Želijo si zgolj zaščititi svoje vernike in obiskovalce. Zato bo njihova posebna enota iz duhovnega prestopila na območje borilnih veščin. V posebnih prostorih samostana imajo shranjene gumijevke, ščite in spreje s poprom. V morebitnem obračunu z napadalci torej ne smemo računati na njihov budistični mir.
