Dobrih osem let po začetku ameriške vojne proti terorizmu, vojne terorja, je Afganistan padla država, kjer se je vojna letos z juga in vzhoda razširila po vsej državi, spopadi pa se iz dneva v dan stopnjujejo.

Dobrih osem let po začetku ameriške vojne proti terorizmu, vojne terorja, je Afganistan padla država, kjer se je vojna letos z juga in vzhoda razširila po vsej državi, spopadi pa se iz dneva v dan stopnjujejo. Talibi trenutno obvladujejo približno sedemdeset odstotkov ozemlja, čez zimo, ko v Afganistanu orožje zaradi neprehodnega terena tradicionalno manj rožlja, pa se bo nekdaj skrajno ideološko, zdaj pa oportunistično-politično-nacionalistično-uporniško gibanje le še dodatno okrepilo. Za to imajo talibi dober razlog - 30.000 novih ameriških vojakov, ki bodo v Afganistan prišli v naslednjih desetih mesecih, in obljubo o neposrednem spopadu. Talibi, za katere je vojna raison d'etre, temeljni razlog njihovega obstoja, so z Obamovo strategijo zategadelj dobili ravno tisto, kar so si najbolj želeli: vabo za tisoče in tisoče novih borcev.

Obamova strategija je dokončno »amerikanizirala« afganistansko vojno in tako v očeh talibov »amerikanizirala« vse, ki sodelujejo v njej, tudi slovenske vojake. Ti so za talibe postali legitimna tarča njihovih napadov, kar nam je v Heratu, kjer je nastanjena večina pripadnikov slovenskega kontingenta, potrdil talibski poveljnik za zahodni Afganistan ter našim vojakom in vojakinjam sporočil, naj odidejo ali pa bodo »prisiljeni oditi«. Talibsko gibanje so še dodatno utrdile predsedniške volitve, ena največjih fars tako imenovane demokracije, ki se je avgusta v Afganistanu sprevrgla v posilstvo tradicionalne družbene ureditve, zaradi katere je umrlo stotine ljudi. Ob koncu dneva pa je na oblasti ostal Hamid Karzaj, posinovljenec Zahoda in izbranec gospodarjev vojne ter opijskih trgovcev, ki ga dejansko podpira manj kot četrtina vseh Afganistancev, njegova oblast pa komaj sega izza nikoli dovolj zastraženih vrat predsedniške palače v Kabulu. Veliko volilno prevaro je usmerjala mednarodna skupnost, rezultate pa je pozdravila tudi »uradna« Slovenija, država v vojni. Ista Slovenija je pozdravila tudi Obamovo vietnamsko-sovjetsko strategijo in se v letu, ko je v Afganistanu šlo vse po zlu, priklonila Natovim zahtevam po bolj intenzivnem delovanju - od aprila naprej bo skupina OMLT, ki deluje v sklopu slovenskih kontingentov v Afganistanu, brez tako imenovanih nacionalnih omejitev urila bataljon afganistanske vojske, kar konkretno pomeni, da se bo ob širitvi spopadov močno povečala možnost, da bo proti Sloveniji izpod Hindukuša kmalu poletela prva črna vreča.

V vseh šestih letih slovenskega sodelovanja v Natovih operacijah v Afganistanu od tistih, ki neposredno odločajo o napotitvi slovenskih vojakov v Azijo, nisem slišal dovolj argumentirane utemeljitve naše navzočnosti v »deželi, kamor hodijo umirat imperiji«. Vprašanju zakaj je vedno sledila puhlica. Vseskozi se je govorilo o podpori demokratičnemu afganistanskemu režimu, sodelovanju pri civilnih projektih (za to bi morali biti odgovorni izključno in samo civilisti), obnovi države ter izpolnjevanju dolžnosti v okviru Nata, ki menda skrbi za varnost vseh nas. Ko je vrag odnesel šalo in se je Slovenija (povsem nepotrebno) znašla v globalni vojni vihri, se slovensko uradno stališče ni niti malo spremenilo, nihče izmed vodilnih politikov pa ni zmogel dovolj iskrenosti, da bi javnosti priznal, da je Slovenija dejansko država v vojni; v vojni, ki s slovensko (ali globalno) varnostjo nima nobene povezave, v vojni, od katere Slovenija ne more imeti nikakršne koristi, in v vojni, ki se bo le še stopnjevala. Slovenska politika se najbolj neodgovorno obnaša ravno do svojih vojakov in vojakinj, ki jih zaradi docela neoprijemljivih interesov pošilja v propadli in krvaveči neoimperialni projekt Washingtona, Londona in Bruslja, v katerem pripadniki Slovenske vojske, ki jih državni vrh z vrhovnim poveljnikom na čelu še ni jel obiskati, »le profesionalno opravljajo svojo službo«. Podobno arogantno se do afganistanskega vprašanja obnašajo tudi mediji in tako imenovana strokovna javnost, ki ji v dolgih letih - razen na ravni senzacije in klišejev - slovenske prisotnosti pod Hindukušem ni uspelo prevesti v kvaliteten javni diskurz ali nad slovenskim sodelovanjem v vojni postaviti vprašaj in tako sprožiti vsaj malo samospraševanja.

Združene države in Nato (Slovenija) so v Afganistanu doživeli boleč poraz, vsaka nova poteza pa težavne razmere še dodatno otežuje; v zadnjem letu so se razblinili še zadnji kančki kredibilnosti, ki si jo je mednarodna skupnost pridobila z zrušitvijo talibskega režima jeseni 2001 in optimizmom, ki je v ruševinah posledično zajel izčrpano afganistansko prebivalstvo. Leta napak in brezbrižnosti Zahoda so Afganistan pahnila v predpreteklik. Osem let po prvih ameriških bombah afganistansko šolstvo in zdravstvo še vedno ne delujeta, infrastrukture praktično ni, opijski posli cvetijo, korupcija je ekonomska in družbena os, skrajna interpretacija islama ima vedno več privržencev, humanitarne statistike so iz dneva v dan bolj grozljive, razvojni projekti se sesuvajo, milijarde dolarjev humanitarne in razvojne pomoči izginjajo (ne)znano kam, država je na robu novega kroga državljanske vojne, ženske so še vedno manjvredna bitja, vojna se prek Durandove črte vse bolj širi v sosednji Pakistan, ponovno se odpirajo stare regionalne rane, talibi pa se vračajo v mesto. Afganistan je mrtva država brez perspektiv. Ahmed Rašid, pakistanski novinar in pisatelj, ki je zadnjih trideset let v živo spremljal tragedijo afganistanskega ljudstva, pravi, da kopičenje vojaške sile nikakor ne bo prineslo rešitve. Po njegovem mnenju - leta 2002 je svetoval tudi tedanjemu ameriškemu predsedniku Georgeu W. Bushu, a ga ti ni poslušal - bi morala mednarodna skupnost storiti vse, da se Afganistan vrne v stanje pred tremi desetletji, ki ga Rašid imenuje minimalistična država.

»Večji del dvajsetega stoletja, do sovjetske invazije, je bil Afganistan mirna dežela, ki je s svojimi sosedi živela v harmoniji. Afganistan je imel kralja in resnično vlado, o čemer sem se med svojimi mnogimi potovanji prepričal v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. V primerjavi z veliki vladnimi aparati, ki so jih za seboj pustili kolonialisti v britanski Indiji in sovjetski Srednji Aziji, je bil Afganistan 'minimalistična država'. Takšna, okleščena struktura je v revni deželi z malo prebivalstva in malo naravnih bogastev ter mešanico etničnih skupin in plemen, ki med seboj zaradi težko prehodnega terena nikoli niso bila močno povezana, dobro delovala. 'Center' je bil dovolj močan, da je ohranjal red in mir, nikoli pa ni bil dovolj močan, da bi ogrozil avtonomijo plemen,« meni Ahmed Rašid in dodaja, da Afganistan nikoli ni želel biti moderna država ali regionalna sila. »Gospodarstvo je delovalo le na osnovni ravni, a nihče ni stradal. Dela je bilo dovolj. Obstajal je celo droben srednji razred, a razlike med najbolj revnimi in najbolj bogatimi niso bile tako velike kot danes. Tedaj ni bilo islamskih skrajnežev ali narkodržave,« se spominja Rašid, ki glavni razlog za propad mednarodne misije v Afganistanu vidi v ameriški nelegitimni vojni v Iraku, zaradi katere je Busheva administracija prepustila Afganistan tajnim agentom Cie in okostenelim gospodarjem vojne, kar je posledično omogočilo vrnitev talibov - ti so se, tako Ahmed Rašid, začeli znova dvigovati kmalu po začetku ameriške okupacije Iraka. Takrat, ko je bilo najbolj potrebno, jim nihče ni stopil na prste.

* * *

Slovenija v Afganistanu nima kaj iskati. Skrajni čas je, da slovenski politični vrh razmisli o umiku izpod vršacev Hindukuša; dokler je to mogoče narediti vsaj približno dostojanstveno, tako kot bodo to letos denimo storili Kanadčani in Japonci. Vlada mora čim prej - odgovorno in strokovno - določiti natančno časovnico umika, popolnoma jasno pa je, da se iz Afganistana zaradi tehnično-birokratskih in ne političnih razlogov ne bo mogoče umakniti prej kot v desetih mesecih, ob tem pa bo treba nemudoma zavreči vso prazno in stupidno retoriko »obveznosti in pravic znotraj zavezništva« ter nujnosti sodelovanja v sistemu globalne varnosti. Odločitev bi bilo pomembno sprejeti čim prej in jo javno objaviti - tako bi oblast bistveno zmanjšala možnost napadov na slovenske vojake, ki so v Heratu na zahodu države nastanjeni le deset minut vožnje od hotela, kjer »uraduje« talibski poveljnik, ki zdaj, ko to berete, načrtuje nove vojaške operacije in samomorilske napade.

Slovenska politika se najbolj neodgovorno obnaša ravno do svojih vojakov in vojakinj, ki jih zaradi docela neoprijemljivih interesov pošilja v propadli in krvaveči neoimperialni projekt Washingtona, Londona in Bruslja, v katerem pripadniki Slovenske vojske, ki jih državni vrh z vrhovnim poveljnikom na čelu še ni jel obiskati, »le profesionalno opravljajo svojo službo«.

Iz tiskane izdaje Sobotne priloge