Dunaj - Poldrugo leto trajajoč spor med Švico in Libijo, ki se je zaostril vse do prepovedi potovanj za Libijce v schengensko območje ter državljanov EU v Libijo, zdaj kaže na možnost umirjanja. Švicarski poslovnež Max Göldi, ki so ga zaradi domnevno nezakonitega zadrževanja v državi prijeli kmalu po švicarskem priprtju sina libijskega voditelja Moamerja Gadafija, se je tik pred potekom ponedeljkovega ultimata odločil, da iz švicarskega veleposlaništva v Tripoliju vendarle odide prestajat štirimesečno zaporno kazen.
Max Göldi, grešni kozel v absurdnem sporu med Švico in Libijo, bo izgubil še štiri mesece svojega življenja, a bi jih zato, ker je njegova domovina užalila libijskega diktatorja, verjetno izgubil v vsakem primeru in morda še več. Z njegovim prostovoljnim žrtvovanjem pa Bern in Tripoli končno dobivata priložnost, da zakopljeta sekire, izkopane julija 2009, ko jeHanibal Gadafi v ženevskem hotelu pretepel služabnike in so ga zato skupaj z njegovo visoko nosečo soprogo priprli ter ga izpustili šele po visoki kavciji. Nekaj dni kasneje so v Libiji prijeli uslužbenca energetskega in strojnega koncerna ABB Maxa Göldija ter Rachida Hamdanija ter ju odpeljali neznano kam, v Švici pa so se začele demonstracije za izpustitev njihovih »talcev«.
Zgodba se je z vsakim korakom še bolj zapletala, ker se Švica ni hotela opravičiti, je Libija omejila letalske in gospodarske povezave ter aprila lani OZN celo predlagala, da bi si švicarske kantone med seboj razdelile kar sosede. V OZN tega predloga seveda niso sprejeli niti na obravnavo, tedanji švicarski predsednik Hans-Rudolf Merz pa je avgusta kljub številnim domačim prostestom vendarle odpotoval v Tripoli in se opravičil, a za Moamerja Gadafija to ni bilo dovolj, želeli so, da se Švica opraviči še za objavo Hanibalovih fotografij v medijih. Novembra je bilo Švici dovolj, zaostrila je pogoje za potovanje libijskih državljanov in pred dvema tednoma prepovedala vstop v državo 188 Libijcem, menda tudi članom Gadafijeve družine. Dan kasneje je Libija prepovedala vstop v državo vsem državljanom EU. Ker je Švica kljub nečlanstvu v EU članica schengenskega sporazuma, je lahko v zameno postavila veto na libijska potovanja v vse države tega območja.
Da bi bila v slabih starih časih naslednji korak v takšnem meddržavnem trmarjenju vojna, so v tem trenutku sprevideli tudi v EU, verjetno pa je bilo to jasno tudi Maxu Göldiju, ki so mu skupaj s Hamdanijem vmes sicer dovolili v švicarsko veleposlaništvo, a ni smel iz države. Ko mu je libijsko drugostopenjsko sodišče daljšo zaporno kazen znižalo na štiri mesece, je bilo jasno, da lahko sebi in svoji državi skrajša muko, če sam odide v zapor. Njegovega sotrpina, državljana Švice in Tunizije, je sodišče oprostilo krivde in je že odšel iz Libije.
Libijski voditelj je lahko zadovoljen, ker so mu vsaj delno priznali njegov prav, vprašanje pa je, ali bo svoje odrasle sinove lahko prepričal k lepšemu obnašanju vsaj v tujini. Z njegovim neuradnim prestolonaslednikom Saifom ni težav, pravkar se je udeležil dunajskega opernega plesa in ni nikomur niti stopil na prste, Hanibal pa še vedno slovi po vročem temperamentu, kar v demokracijah ni enako sprejemljivo kot v avtokracijah. očitno je prepričan, da mu je vse dovoljeno, za novoletno praznovanje si je tako po poročilih medijev na karibskem otoku St.Barts kupil kar nastope Beyonce, Jay-Z-ja, Bon Jovija in Lindsay Lohan, za božič pa je namesto služabnikov pretepel kar svojo soprogo Alino, menda tako, da je z zlomljenim nosom krvavela po vsem obrazu. Leta 2005 jo je mlatil in ji grozil s puško v pariškem hotelu, leto dni predtem ga je tamkajšnja policija lovila med pijansko dirko po napačni strani ceste. Dokler ni bilo Švicarjem vsega dovolj, se je vsakokrat izmazal z diplomatsko imuniteto.
Iz torkove tiskane izdaje Dela