Dejan Karba, Helsinki
Reijo Niittynen (poslovenjeno bi se njegov priimek lahko glasil Travnikar) se je v imenu Patrie prvi razgledoval po slovenski poslovni krajini pred petimi leti. To je delal skupaj s Patrijinim zunanjim svetovalcem Hansom Wolfgangom Riedlom; oba veljata v aferi Patria za največjega osumljenca. Dvainpetdesetletni Niittynen - za podjetje v večinski lasti Finske dela le še priložnostno - je tudi eden izmed štirinajsterice, ki so jih zaradi dejstva, da so osumljeni pečanja s podkupninami, vrgli na cesto. Zase pravi, da je nedolžen, za Patrio, da je poštena.
V pogovor z nami sicer ni privolil - to mu menda prepovedujeta glavni preiskovalec afere, kriminalist Kaj Erik Björkqvist, in finska zakonodaja -, a smo med našim bivanjem na Finskem (tudi od njega) izvedeli kar nekaj podrobnosti, ki vsaj malo odstirajo tančico skrivnosti z zakulisja slovensko-finsko-avstrijske afere.
Poklicali smo kriminalista Kaja Erika Björkqvista, ki odvetniku Anttiju Riiheläju naj ne bi bil dal dovoljenja, da bi njegov klient Reijo Niittynen govoril z nami. Ker kriminalist ni dvignil telefona, smo stvari začeli preverjati drugod. Med drugim smo poklicali tudi v Slovenijo in sogovornik, ki se spozna na policijska pooblastila, je začudeno odgovoril: »Kako je mogoče, da policist prepove govoriti nekemu državljanu? Čudno.«
Čez dobre pol ure je poklical tudi finski kriminalist. Res je, je dejal Björkqvist, danes me je poklical Niittynenov odvetnik in me vprašal, ali me moti, da se njegov klient pogovarja z novinarjem iz Slovenije. Dejal sem mu, da to sicer ni moja stvar, vendar je odločitev za pogovor z novinarjem njegova. »Njegova stvar je, s kom se pogovarja, za božjo voljo!« Ne, to ne more biti res, smo dejali kriminalistu. Da bi se odvetnik Riihelä tako lagal? »Mar ni odvetnikov izgovor najlažja pot, da njegova stranka ostane tiho? Torej, jaz česa takšnega zagotovo nisem dejal,« je bil odločen kriminalist in besede podkrepil z dejstvom, da je Jorma Wiitakorpi, odstavljeni direktor Patrie, ki s svojim zasebnim podjetjem še vedno sodeluje s Patrio, veliko govoril za finske medije. Tudi v času predkazenskega postopka, ki še vedno poteka. Zaradi mene, je nadaljeval sogovornik, se lahko pogovarjate s komerkoli izmed osumljenih na Finskem. Dokler so v predkazenskem postopku, so po zakonu nedolžni in lahko govorijo. »Saj vendar živimo v demokratični državi in govorjenje je ena izmed ustavnih pravic!«
Ko smo bili popoldne v pisarni Niittynenovega odvetnika, kjer smo nameravali opraviti dogovorjeni pogovor z nekdanjim generalnim zastopnikom Patrie za Slovenijo, ki je zaradi afere skoraj celo poletje leta 2008 preživel v priporu, je Riihelä nekajkrat izrecno ponovil, da je finska zakonodaja pač takšna, da osumljenim v predkazenskem postopku ne dovoljuje govoriti o stvareh, ki se tičejo preiskave. »Ne sme govoriti o ničemer, kar je povezano s to policijsko preiskavo. Zato je kristalno jasno, da Niittynen ne sme dati nobene izjave. Poklicali pa smo tudi gospoda Björkqvista. Nekaj minut pred tem, ko ste prišli vi, sem govoril z njim. Vprašal sem ga, ali lahko Reijo poda kako izjavo. Dovoljenja za to nismo dobili, nobenega.«
Niittynen vendarle poda izjavo
Kljub pozni uri smo po pogovoru z Björkqvistom poklicali še Niittynena. Njegov odvetnik nam je zabičal celo to, da ne smemo objaviti niti ene njegove fotografije (čeprav jo v uredništvu imamo). »V predkazenskem postopku nobenih objav ali fotografij v časopisu,« je prepovedal Riihelä.
Niittynen je, ko se je oglasil, prijazno pozdravil, nas povprašal po počutju in pripomnil, da je zelo vesel, da je s tem, ko nam je dal izjavo, končno le malce spregovoril. Odvetnik mu je, ko smo bili popoldne pri njem, namreč dovolil, da je podal naslednjo izjavo: »Rad bi povedal, da je Patria v Sloveniji naredila pošten posel in da je bila konkurenca res težka, kar smo sicer vedeli že prej. Naj poudarim, da ni bilo nobenih nepravilnosti in da, zelo iskreno, lahko povem, da sem nedolžen. Ena od stvari, zaradi katerih trenutno ne smem govoriti, je, da mi finsko pravo tega ne dovoljuje. Bom pa več kot srečen, ko bom o vsem lahko končno spregovoril, ker vem veliko - seveda ne celotne zgodbe -, ampak vem res veliko in takrat vam bom to lahko povedal. Zelo sem razočaran, da so nekatere izjave in napačni dokumenti objavljeni v medijih, tudi v slovenskih, kjer je bilo objavljenih res veliko napak, za katere upam, da bodo hitro popravljene. Ker so mi uničile življenje. Res, saj nisem storil nič od tega, kar mi očitajo. Nedolžen sem.
Res ne vem vsega, vendar je to, kar vem in kaj sem videl v medijih, zelo pomešano in daleč od resnice. Veliko dejstev in dokazov manjka in v tem je veliko neresničnih zgodb. Videl sem tudi nekaj dokumentov, ki so res izvzeti iz originalnega konteksta in objavljeni ločeno od tega konteksta. To je v javnosti naredilo škodo, vendar pa o teh dokumentih, ki so to povzročili, žal ne morem govoriti. So pa, ponavljam, zelo zmedli javnost; same preiskave po mojem mnenju ne toliko, kolikor so javnost. Novinarji pač ne morete vedeti vsega, zato potem pomešate stvari. Zgodbo. Resnico. To je vse, kar lahko povem trenutno. In naj bo to vam v razmišljanje. Bil bi zelo vesel, če bi lahko povedal več, vendar res ne morem.«
Niittynena smo nato seznanili, da je kriminalist odločno zanikal, kar je popoldne večkrat povedal odvetnik Riihelä. Poglejte, je izstrelil Niittynen, na lastna ušesa sem slišal - odvetnik je imel med pogovorom s kriminalistom menda vklopljen zvočnik -, kako je kriminalist prepovedal, da bi se pogovarjal o stvareh, ki se tičejo preiskave. »Ali ne vidite, kakšno igro igra? To je njegov način dela. Jaz bi vam z največjim veseljem povedal, kar vem, saj mi je to v največjem interesu, vendar ne smem. Tak je zakon, in če ne verjamete mojemu odvetniku, pokličite kateregakoli odvetnika na Finskem.« To smo tudi storili ...
Pravno mnenje
»Vsa dokumentacija v predraziskavi je po zakonu tajna do začetka sodnega postopka. Noben udeleženec (ne preiskovalec in ne tožilec) ne sme kopirati dokumentov ali zapisnikov in jih dajati v javnost, vendar tako tožilci kot tudi policija to prepoved stalno kršijo in zaradi lastnih koristi brezimensko dajejo v javnost informacije, od katerih imajo korist le oni sami. Sicer pa lahko na Finskem o svojih osebnih zadevah v javnosti vsak govori svobodno. Udeleženec v kazenskem postopku ne more pred začetkom sodnega postopka pred sodiščem popolnoma svobodno govoriti le o zadevah, ki se tičejo postopka, v katerem je udeležen; zaradi drugih vpletenih oseb. Tudi ko gre za članek v javnih občilih, se je treba držati teh predpisov. Noben predpis ali zakon pa nikakor ne prepoveduje dajati intervjuje,« je povedal Kari Silvennoinen, sodnik in odvetnik odvetniške pisarne Kari Silvennoinen Ky.
Razlago smo poiskali tudi v finski zakonodaji: finski zakon o predkazenskem postopku (30. 4. 1987/449 - 48 §) govori o molčečnosti preiskovanca v predkazenskem postopku le na enem mestu, kjer pravi, da če osumljeni v predraziskovalnem času izve stvari, ki se ne tičejo njega, in ko izve za stvari, za katere prej ni vedel, lahko vodja predraziskave osumljenemu prepove, da o teh stvareh govori. Zakon omenjeno prepoved utemeljuje z dejstvom, da bi take stvari, če bi prišle v javnost, lahko otežile razjasnitev primera ali pa drugim udeležencem povzročile težave in škodo. Sicer pa omenjena prepoved lahko velja največ tri mesece.
Finci ne lažejo, ali pač?
»Nemogoče je definirati miselnost Fincev, ravno tako kot je nemogoče definirati miselnost Slovencev ali Američanov. Nas je 5,2 milijona, in kolikor vem, splošno sprejete 'miselnosti' ni. V (zelo neznanstvenih) primerjavah poslovnega okolja je mogoče slišati, da so Finci sicer zelo neposredni, da znajo precej hitro sprejemati določitve in da so zanesljivi partnerji, tudi brez napisanih sporazumov. A kot rečeno, nisem videl nobenih raziskav, ki bi podpirale te individualne ocene,« meni priznani finski novinar Jyri Raivio. Spomnimo naj, da je finska policija preiskavo v Patrii začela zaradi Patrijinih poslov v Egiptu, zgodbo z Egiptom pa je s člankom za največji finski dnevnik Helsingin Sanomat začel prav novinar Raivio. Pravi, da »laganje prav gotovo ni značilno za Fince, če je laganje sploh značilno za kakšen narod. Ravno tako zanje ni značilna korupcija, prej nasprotno: zadnji indeks koruptivnosti zelo spoštovane organizacije Transparency International uvršča Finsko na šesto mesto, kar je precejšnja sramota, saj je bila mnogo let na prvem mestu kot najmanj skorumpirana država na svetu. Slovenija je, denimo, na tem seznamu 180 držav na 27. mestu.« Raivio meni, da so finski kriminalisti zanesljivi.
Primer »slovenskega najtransparentnejšega orožarskega nakupa« in afero, ki jo je zanetil ta nakup, so finski mediji, tako Raivio, spremljali z velikim zanimanjem, »a kljub temu to ni bila velika medijska uspešnica. Tema je bila na naslovnicah šele potem, ko je bila predvajana zgodba gospoda Berglunda [Resnica o Patrii] in nekateri novinarji - tudi poročevalec mojega nekdanjega delodajalca Helsingin Sanomata - so se odpravili poročat v Slovenijo. Zdi se, da zdaj finski mediji čakajo na izsledke gospoda Björkqvista in njegovih kolegov v finski, slovenski in avstrijski policiji.« Raivio je za Delo še povedal, da »politično Patria in kriminalistična preiskava v zvezi z njo tukaj ni bila tako senzacionalna zadeva, čeprav je Patria državno podjetje. Noben politik ni odstopil in tega tudi nihče ni predlagal«. A se, še meni sveže upokojeni novinar, politične posledice seveda lahko hitro spremenijo - odvisno od izida preiskave.
Zapleteno, zapleteno ...
Niittynena smo kljub opozorilom njegovega odvetnika seznanili z nekaterimi dejstvi, s katerimi razpolagamo: s pošto med njim in Hansom Wolfgangom Riedlom, ki je poleg pečanja s podkupninami obsojen še industrijskega vohunjenja (preden je začel delati za Patrio, je bil zaposlen v Steyrju), kjer je predlagana razdelitev provizij iz naslova slovenskega nakupa osemkolesnikov takšna: Jure Cekuta naj bi bil dobil 1,5 odstotka, »WW, Dr.Z + organisation« pet odstotkov, Riedlovo podjetje Riedl Handelsgesellschaft pa dva odstotka. Od celotnega Patrijinega deleža pri 278 milijonov evrov vrednem poslu (ta znaša 112 milijonov evrov, saj moramo od celotnega zneska odšteti oborožitvene postaje, ki so prav tako zgodba zase, op. p.) sta, kot je razvidno iz dokumenta, Riedl in Niittynen za provizije odmerila kar 8,5 odstotka. Niittynena smo želeli vprašati, kdo je ta organisation (po zagotovilih našega vira naj bi to bila SDS; iz te stranke pa so že večkrat sporočili, da to ne drži), a je dejal le, naj za ta odgovor pokličemo Riedla.
Med pripravo tega članka smo ga poklicali večkrat, vendar ima izklopljen mobilni telefon, tajnica v njegovem podjetju pa nas je odslovila. Omenimo naj, da bo Riedl kmalu sedel pred avstrijskega preiskovalnega tožilca; namen zaslišanja bodo njegove transakcije na Tajsko izpred treh let. Spomnimo še, da so kriminalisti ugotovili, da je glavnino t. i. Patrijinega denarja leta 2007 na Tajsko »poslal« mimo knjigovodskih obveznosti, torej neobdavčenega, zaradi česar mu po naših podatkih grozi od 350.000 do pol milijona evrov kazni.
Niittynena smo tudi vprašali, kdo je »J« iz njegovih dokumentov in ali je s tem »J« res kdaj plaval. V Niittynenovih dokumentih namreč piše, da je med plavanjem z »J« ugotovil, da je ta zaskrbljen zaradi posla in da »J« zares pričakuje denar za pokojnino. Odvetnik je, še preden je Niittynen odprl usta, da bi odgovoril na katero od zastavljenih vprašanj, presekal njegovo namero in mu prepovedal govoriti.
Niittynen brez odvetnika
Naslednji dan smo se z Niittynenom dobili v Tampereju, kjer živi. Zjutraj smo mu poslali SMS-sporočilo, da se ob 12.30 dobimo v tamkajšnjem gostišču Plevna. Niittynen je privolil. Med vožnjo v mesto, od Helsinkov oddaljeno slabih 200 kilometrov, nas je poklical tudi Björkqvist in nam dejal, da je Riiheläju izrecno povedal, da se Niittynen lahko pogovarja z nami. Tudi glede njegovih dokumentov. A se Niittynen o teh - spet - ni želel pogovarjati. Na naše večkrat ponovljeno vprašanje, ali mu je Patria predlagala odvetnika Riiheläja, je molčal, na vprašanje, ali mu nemara kdo iz Patrie prepoveduje, da bi se pogovarjal z nami, pa je odgovoril z ne.
Kar ne drži: izvedeli smo namreč, da je tisti dan, ko smo prišli na Finsko, od glavnega odvetnika v Patrii, Ollija Happonena, prejel telefonski klic, v katerem ga je Happonen opozoril, naj se nikar »ne petlja« z novinarjem Dela.
Niittynen nam je v Plevni povedal, da občasno še vedno dela za Patrio, »ko me potrebujejo za kakšen projekt«, in da z nikomer iz Slovenije nima več stikov. V gostišču ob eni od finskih pivovarn smo ga vprašali, zakaj se je Patria - čeprav Evropsko aeronavtično obrambno in vesoljsko agencijo (EADS), ki je 30-odstotna lastnica Patrie, v Sloveniji zastopa podjetje AC Autocommerce - odločila, da bo njen slovenski posrednik trzinsko podjetje Rotis, ki ga je na pobudo Walterja Wolfa predlagal takratni Patrijin svetovalec Hans Wolfgang Riedl. Rotis namreč ni imel na voljo proizvodnih kapacitet, zaradi česar je, kot je znano, k poslu pristopilo Gorenje oziroma njihovo hčerinsko podjetje v Šoštanju (Indop). Niittynen je odgovoril, da si podjetje AC sodelovanja oz. zastopanja enostavno ni želelo. »Potem pa je nenadoma nekega jutra poklical predstavnik AC Marko Kryžanowski in nam predlagal sodelovanje. A žal, bil je pol leta prepozen.«
Ali Niittynenove besede držijo, smo seveda preverili pri Kryžanowskem: »AC Autocommerce je kot zastopnik EADS z dolgoletno tradicijo in vsemi potrebnimi referencami pri delu z obrambnim ministrstvom glede na velikost in kompleksnost posla seveda pričakoval, da bo posel dobil. Ni res, da sodelovanja nismo želeli.« Pripravili smo načrt, pravi Kryžanowski, kako bi posel izpeljali: ustanoviti smo nameravali poseben konzorcij, ki bi koordiniral štiri področja iz naslova prodaje, proizvodnje, logistike in poprodaje.
Tudi iz dokumentacije, v katero smo imeli vpogled, je razvidno, da so iz Patrie s prvopodpisanim Niittynenom 16. 9. 2005 Kryžanowskemu poslali ponudbo za sodelovanje (AC se je s pripravami na posredovanje za Patrio pri poslu ukvarjal vse od aprila istega leta, ko so jih o možnosti za posredništvo na sestanku v Parizu seznanili iz EADS, op. p.). Izvedeli smo tudi, da je direktor Rotisa Ivan Črnkovič - kot uslužbenec obrambnega ministrstva na začetku devetdesetih je vodil vojaške projekte nabav - poleti leta 2005 Kryžanowskega celo prepričeval, naj iz AC prestopi v njegovo podjetje, v kar Kryžanowski ni privolil.
Kryžanowski je še povedal, da sta »AC v časih pred Patrijino izbiro podjetja Rotis preferirala tako gospodarsko kot obrambno ministrstvo. Zagotovim vam lahko, da če bi takrat izbrali nas, vse te afere sploh ne bi bilo. Zlasti zato, ker EADS striktno deluje po navodilih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj.«
Presodi naj bralec
Od ljudi, ki poznajo nakupe vojaške opreme, smo izvedeli, da se običajne in predvsem dovoljene provizije pri vojaških poslih gibljejo med dvema in tremi odstotki od vrednosti posla. Riedl je kot Patrijin svetovalec Niittynenu predlagal 8,5-odstotne provizije. Dejstvo, da je AC preferiralo tako gospodarsko kot obrambno ministrstvo, smo preverili pri nekaj ljudeh, ki so bili takrat tam zaposleni. Res je, AC je veljal za edinega posrednika. Kako je prišlo do tega, da je po kmetijsko-živilskem sejmu v Gornji Radgoni leta 2005, na katerem so razstavljali tako Patria kot AC in Rotis, Patria za posrednika izbrala Rotis (kar so uradno potrdili novembra tega leta, mesec dni pred uradnim mednarodnim pozivom obrambnega ministrstva k nakupu osemkolesnikov za potrebe Slovenske vojske), vedo odgovorni pri Patrii. In morda tudi nekateri iz takratne slovenske vlade.
Med tistimi, ki vedo odgovore, je zagotovo tudi Reijo Niittynen, prvi izmed številnih osumljenih v aferi, pri katerem so kriminalisti opravili hišno preiskavo, in prvi, ki je bil zaradi suma pečanja s podkupninami priprt. V času poletnih počitnic, ko so se nekateri njegovi sodelavci iz Patrie odpravili na oddih, je ločen od žene in družinskega življenja preživel v priporu. Zaradi vsega, pravi Reijo, je najprej zbolela žena, posledice pritiskov nanj pa čuti tudi sam. Pravi, da mu je afera uničila življenje. A afere si niso izmislili kriminalisti, prav tako ne novinarji, ki s(m)o bili zaradi poročanja o »slovenskem najtransparentnejšem orožarskem nakupu« že večkrat obtoženi izkrivljanja resnice. Dejstvo, da so nezakonite provizije (beri: podkupnine) v Slovenijo resnično prispele, je, če gre verjeti kriminalistom, neizpodbitno. Kdo jih je prejel in ali so nemara isti ljudje uredili tudi, da je bil oklepniški posel speljan prek nenavadno (pre)velikega števila posrednikov, preiskujejo slovenski, avstrijski in finski kriminalisti. Poleti bomo to menda izvedeli tudi preostali.
Iz Sobotne priloge tiskane Dela.