Tiskane izdaje
Doslej je bilo razkrito, da je NSA spremljala predstavništva EU v tujini, vodilne politike, evropske ustanove v Bruslju … Tarča operacij so bili industrija in milijoni Evropejcev. Zaradi osuplosti javnosti in skoraj nepredstavljive obveščevalne agresivnosti ameriških vohljačev se evropska politika ne bo mogla vrniti k običajnemu dnevnemu redu. Zaupanje v čezatlantsko partnerstvo je na psu. Toda: na vrhu EU konec tedna, ki je potekal v senci škandala, so se voditelji članic raje ognili čemurkoli konkretnemu.
Zanimivo je, da sta kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik François Hollande – njun odnos so doslej zaznamovala trenja – pod vplivom škandala prvič po nemških volitvah nastopila z roko v roki. Berlin in Pariz si bosta prizadevala za skupni okvir z ZDA na področju delovanja obveščevalnih služb. Druge članice bi lahko sodelovale v njem. Sporazuma, kakršnega ima Washington z Avstralijo, Britanijo, Kanado in Novo Zelandijo, preprečuje pa vohunjenje druge proti drugi – (še) ni na mizi. A evropske države si želijo dobiti jamstva, da se bo vohunjenje končalo.
Navsezadnje, evropskih zaveznikov ne bi smeli obravnavati skorajda kot osumljencev terorizma. Poleg tega je na stari celini še posebno močan strah, da so imeli ameriški obveščevalci interese na področju industrije. Evropske države in EU nimajo na razpolago veliko instrumentov. V evropskem parlamentu so glasno zahtevali prekinitev pogajanj o čezatlantskem prostotrgovinskem sporazumu in zamrznitev sporazuma o Swiftu, ki ameriškim službam v okviru boja proti terorizmu zagotavlja dostop do podatkov o bančnih transakcijah.
Ker ima evropski parlament precejšnje pristojnosti na področju trgovinske politike, njegove grožnje v skladu z logiko, da ima svoboda prednost pred svobodno trgovino, niso kot streljanje s praznimi naboji. Toda: v očeh predstavnikov evropske industrije bi bilo zaviranje prostotrgovinskih pogajanj kot strel v koleno. Od njega bi imela korist gospodarstva na obeh straneh Atlantika, zagotovil naj bi do dva milijona delovnih mest. Poleg tega ima velik politični in strateški pomen, saj naj bi bil nekakšno gospodarsko nadaljevanje Nata v
Litovska teza
Z zanimivo tezo je v medijih nastopila predsednica Litve (predsedujoče EU) Dalia Grybauskaitė.
Verjetneje je, da bo škandal bolj kot na področje trgovine vplival na ureditev zakonodaje o varstvu osebnih podatkov, ki je na ravni EU zastarela in prepuščena članicam. Zlasti za velika spletna podjetja, kakršna so Google, Facebook ali Yahoo, naj bi v prihodnje v Uniji veljala stroga pravila varovanja osebnih podatkov Evropejcev. Kočljivo je, da se velika spletna podjetja omenjajo kot eden od virov podatkov za NSA. Unija sicer z novimi pravili grozi kršiteljem z globami do 100 milijonov evrov, a zadnja odločitev o njih ne bo sprejeta pred letom 2015.
Evropskim državam jemlje precej verodostojnosti v boju proti vohljaški maniji ZDA velik obseg sodelovanja njihovih obveščevalnih služb z NSA pri zbiranju podatkov v okviru boja proti terorizmu. V zadnjih dneh so mediji objavili podatke iz baze Edwarda Snowdna, po katerih se je Francija povezala z britanskimi in ameriški obveščevalnimi službami. Poleg tega se odpira še vprašanje obveščevalnih operacij evropskih držav druge proti drugi. Med afero so se pojavile trditve o obveščevalnih napadih Britanije na italijansko vlado.
In Američani?
Ameriški politiki se na škandal odzivajo s precej cinizma. Vodja odbora za obveščevalne službe v predstavniškem domu kongresa Mike Rogers je, denimo, ocenil, da bi v Evropi pravzaprav morali biti hvaležni ZDA, saj da jim z nadzorom zagotavljajo varnost. »Če bi Francozi vedeli, za kaj gre, bi morali ploskati in odpirati šampanjce,« je na CNN bentil republikanec. Še več, Evropejci, da sploh ne vedo, v kolikšnem obsegu jim prisluškujejo njihove vlade. Republikanski poslanec Peter King je upravičeval obveščevalno delo na nemških tleh, češ, odgovorni za 11. september so se srečali v Hamburgu, Nemčija in druge evropske države pa so sklepale kupčije z Irakom, Iranom in Severno Korejo.
