Tiskane izdaje
Palestinci se danes s protesti in spominskimi slovesnostmi na zasedenih ozemljih spominjajo nakbe, »katastrofe«, v kateri je po ustanovitvi Izraela leta 1948 in v vojni, ki ji je sledila, zapustilo svoje domove na stotisoče njihovih rojakov.
Letošnje prireditve ob spominu na množični eksodus arabskih prebivalcev dela mandatne Palestine, na katerem je nastala židovska država, bodo predvidoma potekale precej mirneje kot lani, ko je bilo med poskusom množičnega pohoda čez izraelske meje iz Sirije, Libanona, Zahodnega brega in Gaze ubitih 15 ljudi, na stotine pa je bilo ranjenih, čeprav so agencije danes zjutraj že poročale o spopadih med policijo in palestinskimi mladeniči v vzhodnojeruzalemski četrti Isavija.
Dan nakbe je neposredno povezan z izraelskim praznovanjem dneva neodvisnosti, diametralno nasprotna narava obeh praznikov pa je posledica povsem različnega dojemanja dogodkov, ki so pred 64 leti usodno zaznamovali bližnjevzhodno regijo. Izrael se je že dan po razglasitvi neodvisnosti 14. maja 1948 znašel v vojni z arabskimi sosedami, odločenimi da za vsako ceno preprečijo nastanek židovske države. Z njihovim porazom je ta postala dejstvo, ena izmed najbolj tragičnih posledic izraelske vojne za neodvisnost pa je bil množični beg arabskega prebivalstva.
Čeprav ocene števila palestinskih beguncev z ozemelj, ki so po vojni postala del Izraela, še vedno močno variirajo, se večina zgodovinarjev strinja, da jih je v vojni vihri pobegnilo z domov okoli 750.000, večina pa je zatočišče poiskala v Gazi, na Zahodnem bregu in v Transjordaniji. Čeprav jih je veliko odšlo prostovoljno, prepričanih da se bodo lahko po odločni arabski vojaški zmagi kmalu vrnili, so mnoge druge v beg pognale izraelske oborožene sile, ki so pri tem zagrešile vrsto hudih zločinov, med katerimi najbolj odmeva pokol prebivalcev palestinske vasi Deir Jasin v bližini Jeruzalema.
V skladu s staro otomansko zakonodajo, ki jo je v primeru beguncev uporabil Izrael, so Palestinci, ki so se zatekli v sosednje države, izgubili pravico do razpolaganja z nepremičninami, ki so jih pustili za seboj, te pa so nato prešle v roke nove države. Iz tega je bilo izvzetih nekaj več kot 130.000 Palestincev, ki so kljub vsemu ostali v Izraelu in danes sestavljajo njegovo arabsko populacijo; ta šteje približno 1,3 milijona članov oziroma petino prebivalstva države.
Usoda palestinskih beguncev - OZN jih v svoji evidenci vodi več kot 4,6 milijona, v kar so všteti tudi njihovi potomci - ob statusu Jeruzalema in mejah bodoče palestinske države ostaja ena od najbolj spornih točk (trenutno sicer zamrznjenega) bližnjevzhodnega mirovnega procesa. Medtem ko Palestinci ostajajo neomajni v zahtevah po priznanju njihove pravice do vrnitve na nekdanje domove, je za izraelske oblasti kaj takega povsem nesprejemljivo, že zaradi tega, ker bi množično priseljevanje, ki se ga v tem primeru bojijo, nepovratno spodkopalo židovsko identiteto države.
Zaporniki končali gladovno stavko
Čeprav ima spomin na nakbo za Palestince nesporno tragičen podton, letošnje slovesnosti, ki tako kot vsako leto potekajo 15. maja, minevajo v nekoliko boljšem vzdušju vsaj za svojce palestinskih zapornikov, ki so včeraj končali skoraj mesec dni trajajočo gladovno stavko, potem ko so izraelske oblasti pristale na njihove zahteve in nekoliko omilile pogoje njihovega bivanja za rešetkami. Stavka, ki sta jo konec februarja začela zaprta člana Islamskega džihada Bilal Diab in Tair Halahleh, 17. aprila pa se jima je pridružilo še najmanj 1600 sotrpinov oziroma približno tretjina v izraelskih ječah zaprtih Palestincev, je pritegovala vse večjo pozornost tujine, oblasti pa so se hotele s čim prejšnjim dogovorom tudi izogniti nemirom, ki bi jih lahko sprožila morebitna smrt katerega od stavkajočih.
S sporazumom, ki so ga pomagali izpogajati egiptovski posredniki, so izraelske oblasti pristale na ključne zahteve stavkajočih. Tako bodo lahko kakih 400 zapornikov iz Gaze prvič po letu 2006, ko so skrajneži ugrabili izraelskega vojaka Gilada Šalita (oktobra lani so ga zamenjali za več kot 1000 zaprtih Palestincev), obiskali svojci, približno 20 jetnikov bo izpuščenih iz samic v skupne jetniške prostore, hkrati pa bodo oblasti zaostrile pogoje za uporabo »administrativnega pridržanja«, kar ni nič drugega kot nedemokratična praksa neskončnega zadrževanja osumljencev brez vložitve obtožnice. Tovrstni ukrep je bil doslej sicer časovno omejen na šest mesecev, vendar ga je lahko sodišče nato podaljševalo v nedogled, poslej pa to ne bo več mogoče brez predložitve trdnih dokazov proti osumljencu.
Trenutno je v izraelskih ječah zaprtih približno 4800 Palestincev, med katerimi je po podatkih izraelske človekoljubne organizacije B'Tselem več kot 300 »administrativno pridržanih«.
