Tiskane izdaje
Projekt Mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev (ICIJ) je razkril identitete na tisoče imetnikov tajnih računov, lastnikov skladov in slamnatih podjetij na Britanskih deviških otokih, Cookovih otokih ter v drugih davčnih oazah.
V ozadju računov, podjetij in skladov so se pojavila imena politikov, potomcev despotov, ameriških bančnikov, milijarderjev iz bivših komunističnih držav, ruskih poslovnežev in prekupčevalcev z orožjem, ki so s pomočjo kompleksnih, a davčno ugodnih finančnih struktur skrivali znatne količine denarja. Ena najobsežnejših preiskav v zgodovini novinarstva, v kateri je sodelovalo 38 medijskih družb iz vsega sveta, je potrdila, da velika stopnja anonimnosti in majhen nadzor omogočata razrast prevar, davčnih utaj in korupcije. Poltretji milijon dokumentov, v katerih se pojavljajo posamezniki iz več kot 170 držav, po navedbah ICIJ ilustrira čedalje večjo vlogo davčnih oaz pri spodbujanju korupcije in posledičnih ekonomskih težav ne samo revnih, ampak tudi bogatih držav.
Obsežno dokumentacijo sestavljajo potrdila o transakcijah, o odpiranju novih (slamnatih) podjetij in podatki o posameznikih, ki stojijo za njimi. Med osebami so preiskovalci izpostavili azarbejdžanskega predsednika Ilhama Alijeva, njegovo ženo in dve hčeri; Jeana-Jacquesa Augierja, bližnjega prijatelja francoskega predsednika Francoisa Hollanda, ki je kot blagajnik sodeloval pri njegovi politični kampanji; Olgo Šuvakovo, ženo namestnika ruskega premiera Igorja Šuvakova; Tonyja Merchanta, nekdanjega politika, sedaj odvetnika in moža kanadske senatorke Pane Merchant; Marie Imelde Marcos Manotoc, provincialne guvernerke in najstarejše hčere nekdanjega filipinskega diktatorja Ferdinanda Marcosa; Denise Rich, bivše žene znanega ameriškega naftnega trgovca Marca Richa, ki je bil v preteklosti že obtožen zaradi utaje davkov; ter Scota Younga, zaprtega britanskega milijonarja in poslovnega partnerja nedavno umrlega ruskega oligarha Borisa Berezovskega.
Vsak od njih je po navedbah ICIJ svoj denar vložil v finančne instrumente in strukture, ki omogočajo popolno anonimnost. To seveda še ne dokazuje, da so kar koli storili narobe. Hranjenje denarja v davčnih oazah je lahko povsem zakonito in legitimno početje, četudi bistveno povečuje možnosti korupcije, davčnih prevar in otežuje sledenje denarnim tokovom, katerih velikost po nekaterih študijah dosega skupno vrednost ameriškega in japonskega gospodarstva.
James S. Henry, nekdanji glavni ekonomist pri svetovalni družbi McKinsey, ocenjuje, da imajo bogati posamezniki na računih v davčnih oazah shranjenih med 21 in 32 triljoni dolarjev premoženja. Raziskave kažejo, da se je od začetka svetovne finančne krize trg z anonimnimi finančnimi storitvami vztrajno krepil. K temu so med drugim pripomogle tudi nekatere najbolj etablirane banke, kot sta švicarski UBS in Clariden (v lasti Credit Suisse), ki sta svojim najbogatejšim komintentom pomagali vzpostavljati slamnata podjetja, v katerih so kasneje izgubile vse sledi o njihovi identiteti in izvoru denarja.
Obstoj Britanskih deviških otokov, Cookovih otokov in drugih davčnih oaz po mnenju aktivistov in konzorcija novinarjev navadne državljane sili k pokrivanju izgub, ki jih povzroča tovrstno odtekanje denarja v tujino. Posamezniki, ki jih je izpostavil ICIJ, so v davčnih oazah v zadnjih letih hranili različne vsote denarja. Tony Merchant, eden najbolj priznanih kanadskih odvetnikov in mož senatorke, je leta 1998 v skladu, registriranem na Cookovih otokih, denimo, hranil več kot milijon ameriških dolarjev, ki jih leto kasneje ni prijavil kanadskemu davčnemu uradu. Stroške za neprekinjeno delovanje sklada je v obdobju med letoma 2002 in 2009 prek navadnih poštnih pošiljk plačeval z gotovino in potovalnimi čeki, po vsej verjetnosti zato, ker jih je težko izslediti.
Denise Rich, ki je demokratskim politikom v obliki političnih donacij v preteklosti pomagala zbrati na milijone dolarjev, je v podobnem skladu na Cookovih otokih pred sedmimi leti hranila 144 milijonov dolarjev. Tako kot Merchant in večina izpostavljenih se na obtožbe ni želela odzvati. Ena od izjem je bil James R. Mellon, član ene najbogatejših ameriških dinastij, ki je v preteklosti, kot je potrdil, uporabljal »celo množico« slamnatih podjetij, ki pa se jih je kasneje znebil. V pogovoru s predstavniki ICIJ je dejal, da jih je odprl zaradi »davčnih prednosti« in ker mu je tako svetoval njegov odvetnik. »A nikoli nisem kršil nobenega zakona!«
