Davčne utaje vplivnih in znanih pretresajo Nemčijo

Berlin – Zagovorniki ženskih pravic bi morali pravzaprav slaviti, če najbolj znana nemška feministka veliko zasluži. Toda Alice Schwarzer je svoj denar pred nemško davkarijo skrila v Švico, prav tako vidni berlinski­ socialdemokrat in krščanskodemokratski blagajnik. Običajni Nemci, ki pridno plačujejo dolg državi, so ogorčeni.

Alice Schwarzer ima že od osemdesetih let bančni račun v Švici, nemški davkariji ga je prijavila šele lani. Če bi bil račun prazen, to najbrž ne bi bilo nič strašnega, a je znana borka za ženske pravice v desetih letih na njem shranila toliko denarja, da je morala zdaj nemški davkariji plačati 200.000 evrov in še kazen ter zastale obresti. Ni še znano, ali del tega denarja izhaja tudi iz subvencij, ki so ji jih za njene projekte dajali v deželi Severno Porenje - Vestfalija in v Berlinu, običajni Nemci pa se sprašujejo, zakaj morajo sami plačevati davke za vse svoje dohodke, bogati in vplivni pa ne.

Ikona nemškega, evropskega in svetovnega feminizma se je raje spravila nad medije, obtožuje jih, da ji hočejo uničiti ugled. Po njenem bi moralo dejanje, ki ga, kot pravi, obžaluje iz vsega srca, ostati tajno že zato, ker se je prijavila sama. Ni čisto tako, ji odgovarjajo kritiki, Schwarzerjeva je res prijavila dohodke za zadnjih deset let, ne pa tudi tistih iz let pred tem, ki so kazensko že zastarali. Ne sprejmejo niti njenega zagovarjanja, da je na švicarskem bančnem računu hranila denar, če bi se morala izseliti iz Nemčije.

»Nič čudnega, da bodo Švicarji v nedeljo odločali o omejevanju priseljevanja,« se norčujejo nemški komentatorji, potem ko je v tej državi skrival denar že Bayernov Uli Hoeneß. Za marčevski proces proti znamenitemu predsedniku kluba je toliko zanimanja, da so novinarske akreditacije zanj razdelili v sedemindvajsetih sekundah.

Stolčki se majejo

A šalo na stran, saj švicarskih bankirjev denar dvomljivega nadzora ni motil, nasprotno, v preteklosti so se zelo jezili na ukrepe nemških vlad za kaznovanje davčnih utajevalcev, in to upravičeno, saj so očitno njihovo najbolj priljubljeno skrivno zatočišče. Ta teden je moral zaradi neprijavljenega denarja na švicarskih bančnih računih odstopiti tudi kulturni senator mesta-dežele Berlin, posvojeni sin dedinje imperija za nego las Pauline Schwarzkopf je tam naložil nekaj manj kot pol milijona evrov.

Kaže, da se bo zaradi tega spet pošteno zamajal tudi stolček socialdemokratskega župana nemške prestolnice Klausa Wowereita. »Berlin je reven, a seksi« župan je večji del nekoč velike priljubljenosti izgubil zaradi neverjetnih napak pri gradnji novega berlinskega letališča, zdaj pa se je pokazalo, da je za davčne grehe strankarskega kolega vedel že leta 2012, ko se je André Schmitz sam prijavil oblastem ter soglašal s plačilom davkov, kazni in obresti. Še več, kljub pozivom, naj se zaradi afere takoj vrne z dopusta, se je Wowereit vsaj v sredo še naprej smučal na Tirolskem.

Gabrielova sreča v nesreči

V Berlinu soglašajo, da je bil André Schmitz, ki je medtem že odstopil, odličen kulturni senator, videti pa je, da je odločitev za njegov takojšnji odhod in reševanje ugleda socialdemokratske stranke sprejel sam predsednik SPD Sigmar ­Gabriel. »Politični predstavniki in predstavnice morajo biti zgled,« je presodil namestnik kanclerke Merklove in gospodarski ter energetski minister zvezne vlade v Berlinu. Gabriel ima zdaj srečo v nesreči, da si je davčne prste pravkar opekel tudi visoki krščanskodemokratski politik, in to sam blagajnik CDU.

Helmut Linssen je pred leti vložil denar v dvomljivo podjetje – poštni nabiralnik v Srednji Ameriki – in bo moral zdaj javnosti dokazovati, da je šlo res za obdavčeno zapuščino njegovih staršev, kot zatrjuje sam. Še posebej poučno je, da je Linssen leta 2008 kot finančni minister dežele Severno Porenje - Vestfalija sodeloval pri raciji proti nekdanjemu predsedniku uprave nemške pošte Klausu Zumwinklu, ki je moral odstopiti zaradi velikopotezne utaje davkov.

Tudi Zumwinkel se je izognil kazenskemu pregonu, ker se je s finančnimi oblastmi dogovoril o plačilu vseh davkov in še kazni z obrestmi vred, kar je običajno že zato, ker si država želi predvsem svoj denar. V Nemčiji je zdaj slišati vse več zahtev, naj takšna pravila veljajo le za manjše kršitelje, veliki naj bi plačali prestopke tudi s kazenskim pregonom.