Tiskane izdaje
London − Štiri upornice proti obvezujočim pravilom proračunskega primanjkljaja in zadolžitve so v britanski javnosti že dobile svoje ime CHUKS po Češki, Madžarski, Veliki Britaniji in Švedski (vse kratice seveda v angleščini). Od držav PIIGS, ki stojijo za Portugalsko, Irsko, Italijo,Grčijo in Španijo, pa se ločijo po tem, da se bo morda njihovo število kmalu zmanjšalo, saj razen Velike Britanije vse napovedujejo, da se bodo še posvetovale s svojimi parlamenti. A si bodo vse naštete še naprej prizadevale dokazati, da so njihovi gospodarski modeli boljši od tistega, ki sta ga za evrske države v noči med četrtkom in petkom v Bruslju dosegla nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Nicolas Sarkozy.
Če ni hotel žrtvovati Londona kot finančnega središča, britanskemu premieru Davidu Cameronu ni preostalo drugega kot veto na nemško-francoski predlog, da bi tesnejše proračunsko združevanje vpisali v pogodbe EU. Cameron je od Nemčije in Francije želel zagotovilo, da bodo jasno zaščitili britansko finančno industrijo in tega od Merklove in Sarkozyja, ki se raje zavzemata za davek na finančne transakcije, ni dobil.
V Britaniji so zdaj mnogi − in še posebej evrodvomljivci − zadovoljni, drugi pa se bojijo ponovne osamitve otoške države, ki že tradicionalno neguje svojo posebno necelinsko identiteto. In tu so seveda še šale, ki jih po bruseljskem vrhu ne primanjkuje na račun čudnih novih povezav med Veliko Britanijo in Madžarsko, potem ko sta Švedska in Češka v nasprotju z odločnejšima Londonom in Budimpešto samo izrazili dvome. »Oba sta konservativca in oba predstavljata državi, ki sta v minulem stoletju izgubili imperije, pa čeprav bomo šele videli, ali bodo Camerona zanimale Orbanove pravljice o Veliki Madžarski,« se posmehuje blog britanskega Financial Timesa. »Če je Cameronov cilj zavarovati položaj Cityja kot svetovnega finančnega središča, potem se bo Orban morda izkazal za težavnega zaveznika: človek je pravkar s posebnim davkom prebičal banke in jih prisilil, da so požrle del izgub svojih strank zaradi nepremičninskih posojil v tujih valutah.«
Najslabše pa je, nadaljuje blog, da Madžarska ni, no, zelo velika. »Združeno kraljestvo zagotavlja 13,8 odstotka proizvodnje EU, skupaj z Madžarsko se to poveča na 14,5 odstotka. To pove vse.« Britanski konservativni premier bi se morda tudi sam raje primerjal s Švedsko − v nasprotju z večino evrskih držav je ta država v prvem četrtletju dosegla 6,4-odstotno rast, brezposelnost hitro pada, državna blagajna pa beleži presežek. David Cameron se je prav sredi vseh ponižanj (med drugim so kamere zabeležile tudi, kako mu francoski predsednik Sarkozy ni hotel dati roke) sicer lahko prav v Bruslj razveselil podatkov o rekordnem zmanjšanju trgovinskega primanjkljaja, a bo moral še delati na tem, da v uspešnosti doseže Švede.
Ne le Britanija, na primeru Švedske bi se lahko učilo tudi vse evrsko območje. Tudi skandinavska država je dobro poznala preveliko državno potrošnjo in tudi hude težave bank, pa so težave uspešno premagali.
