Davos: Po ekonomski krizi še kriza elit

Berlin – Tri mlade Ukrajinke iz organizacije, ki se zavzema za pravice žensk, so razgaljene demonstrirale pri minus šestih stopinjah Celzija, skupina Sikhov je zahtevala odhod indijskega ministra, ki mu pripisujejo odgovornost za pregone iz osemdesetih let, in sto demonstrantov je v soboto v organizaciji švicarskih levičarskih strank pred mestno hišo protestiralo proti kapitalizmu in »politični zlizanosti s klubom super bogatih«.

Če odštejemo razstrelitev poštnega nabiralnika v hiši direktorja Glencora v Rüschlikonu in zasedbo Shellove bencinske črpalke, so bile to tudi bolj ali manj vse demonstracije med letošnjim davoškim srečanjem vplivnih in bogatih, ki ga je že 43. po vrsti sklical nemški ekonomist Klaus Schwab.

Po svoje je pomanjkanje demonstracij kljub navzočnosti svetovnih veličin kapitalizma in politike razumljivo, saj je bilo varnostnih sil na Svetovnem gospodarskem forumu skoraj dvakrat toliko kot 2500 udeležencev, med katerimi je bilo tudi petdeset predsednikov držav in vlad, sedemdeset milijarderjev in nešteto šefov korporacij, voditeljev civilne družbe, verskih voditeljev in drugih. Agencija Edelman, ki je o tem, komu zaupajo, izpraševala v šestindvajsetih državah sveta, pa za bankirje, voditelje poslovnih imperijev, vladajoče in tudi za medije vseeno nima dobrih novic: zaupanje vse bolj postaja horizontalna zadeva namesto vertikalne, še posebej z novimi tehnologijami politični, gospodarski in mnenjski voditelji izgubljajo vpliv med ljudmi, zaradi kriz jih mnogi celo odkrito prezirajo.

Ni znano, ali je izgubljanje zaupanja prizadelo vzdušje na kateri od znamenitih davoških zabav, na katere so povabljeni samo izbranci. Večja demokratizacija, ki jo, razveseljivo, prinaša takšen razvoj, pomeni tudi večjo transparentnost za vse, ki so doslej lahko podučevali z odmaknjenega piedestala vladnih soban, vogalnih pisarn ali komentatorskih foteljev. Teme, na katere opozarjajo v Davosu, pa so še naprej pomembne. »Ne smemo si oddahniti,« je tako o globalnem gospodarstvu opozarjala predsednica Mednarodnega denarnega sklada Christine Lagarde, okrevanje je po njenem krhko ter zelo odvisno od tega, ali bodo evropski, ameriški in azijski voditelji najmočnejših gospodarstev sprejeli prave odločitve. Skupna evropska valuta vsaj ta hip ni v nevarnosti razpada, še več, predsednik evropske centralne banke Mario Draghi državam tega območja napoveduje boljše čase v drugi polovici leta, Združene države Amerike pa so se izognile fiskalnemu prepadu avtomatičnih davčnih višanj in rezov v državno potrošnjo, kar bi verjetno prineslo ponovno recesijo. Pri IMF ocenjujejo, da bo svetovno gospodarstvo letos raslo s 3,5 odstotka, pa čeprav to ne pomeni, da bo šlo enako dobro vsem.

Kje so mehanizmi za obuditev rasti?

Lagardova evrskemu območju priporoča hitrejše napredovanje k bančni uniji, ki bi uvedla centralni nadzor nad bankami območja, korenitejše ukrepe za spodbudo »oklevajočemu okrevanju« zagovarja tudi generalni sekretar Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) Angel Gurria. Po drugi strani pa je mnoge strah tudi visokih dolgov, ki so si jih v boju proti krizi in še pred njo nabrale številne države sveta. Ob vztrajanju večine svetovnih centralnih bank pri nizkih obrestnih merah, s katerimi bi radi vzpodbudili gospodarsko rast na svojih območjih, si je težko že predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi se centralne banke zaradi nastajanja novega balona ali česa podobnega morale odločiti za višje obresti. Kako bi jih države, ki imajo danes, merjeno v bruto državnem proizvodu, sto odstotkov dolga, sploh plačevale?

Vsaj nekateri menijo, da morajo z vsemi sredstvi spodbuditi gospodarsko rast in izvoz, potem pa bo že nekako šlo in zaradi tega so šli lasje pokonci tudi številnim udeležencem davoškega foruma. Gospodarski minister Japonske, ki ta čas najbolj razburja z ekspanzivno denarno politiko, je takšno politiko zagovarjal z nujnostjo boja proti gospodarskemu zastoju, a tudi Akira Amari ni znal prepričljivo pojasniti, zakaj bi država še pospešila politiko, ki je v minulih treh desetletjih nazadovanja pripeljala do 220-odstotnega državnega dolga. Visokim predstavnikom držav, kot so Italija, Španija ali Belgija, vsaj ni preostalo drugega, kot da so zagovarjali boleče varčevalne programe, ki so jih morali sprejeti za zmanjšanje dolga in primanjkljaja, saj države skupne valute ne morejo vsaka posebej manipulirati s količino denarja v obtoku. Zato pa sta Lagardova in Gurria posameznim evropskim državam priporočila, naj povečajo svojo konkurenčnost, s podobnim sporočilom se je že na začetku srečanja oglasila tudi nemška kanclerka Angela Merkel.

V Davosu so tudi letos govorili še o številnih drugih temah, med njimi o okolju, izobraževanju in razvoju v arabskem svetu. Z enim očesom so udeleženci pogledovali tudi proti švicarskemu obrambnemu ministru Ueliju Maurerju, ki sta ga za vsak slučaj, če bi kdo Davos napadel iz zraka, ves čas spremljala dva vojaška častnika.

V skrajnem primeru bi ta posredovala ukaz za sestrelitev sovražnih letal, a tudi letos so švicarski lovci preganjali le letala, ki so nad Davos zašla po nesreči, enega so pospremili stran, drugega so prisilili k pristanku. Nič čudnega, če so tako v pripravljenosti, teroristi v Davosu skoraj ne bi mogli zgrešiti odmevnega cilja, toliko znanih oseb se je tudi letos zbralo tam. Le v švicarskem zimskem letovišču lahko izbranci »zastonj« poslušajo kakšnega Richarda Bransona, ki sicer za svoje nastope menda zaračuna najmanj 150.000 dolarjev – zastonj, če odštejemo članarino, ki za najpreprostejše dostope pomeni petdeset tisoč dolarjev, za zahtevnejše, poročajo dobro obveščeni, pa je treba to vsoto potrojiti.