Dediščina razsvetljenstva proti nemški kulturi zadrževanja

Berlin − Nemški predsednik Joachim Gauck verjame, da je v boju za človekove pravice ali za preživetje nedolžnih včasih treba poseči po orožju. Ob stoti obletnici prve svetovne vojne in 75. obletnici nacističnega napada na Poljsko je to za mnoge črta pod lekcije našega krvavega časa. Drugi nasprotujejo.

»Nimamo le sodnikov in učiteljev, ampak tudi policijo, zato tudi na mednarodni ravni potrebujemo sile, ki lahko ustavijo morilske zločince ali despote,« je povedal moralno-politični voditelj države, ki jo obtožujejo soodgovornosti za prvo in krivde za drugo veliko katastrofo dvajsetega stoletja. A čeprav se celo poljski zunanji minister Radosław Sikorski nemške moči manj boji od nemške neaktivnosti, skoraj sedem desetletij po koncu druge svetovne vojne domače razprave o teh vprašanjih ostajajo eksplozivne. Publicist in nekdanji poslanec CDU v bundestagu Jürgen Todenhöfer s fotomontažo Gaucka kot islamskega terorista al Zavahirija opozarja, da je tudi v tako imenovanih humanitarnih vojnah devetdeset odstotkov žrtev med otroki in ženskami. Oster je bil v nemškem parlamentu voditelj Levice Gregor Gysi, ki verjame, da so vse zadnje vojne samo zaostrile probleme človeštva.

Nekateri drugi člani dedinje vzhodnonemške komunistične partije Gaucka celo obtožujejo vojnega hujskaštva, s pogledom na »razsajanje zla in nasilja« v Afriki in drugod pa ga je podprl predsedujoči nemške Evangeličanske cerkve Nikolaus Schneider. Vojaška sila mora po njegovem prepričanju v takšnih primerih ustvariti prostor za drugačen razvoj. »S takšno strategijo so nacisti v weimarski republiki nasprotovali predsedniku Ebertu,« je sedanjemu predsedniku na pomoč priskočil socialdemokratski parlamentarni voditelj Thomas Oppermann in se s tem spustil na še bolj spolzka tla nemških zgodovinskih primerjav.

Navajanje zgodovinskih dejstev za podkrepitev današnjih analiz je v Nemčiji še posebno tvegano, saj grozi z relativizacijo dogodkov, ki do ničesar ne morejo biti relativni. O lekcijah »obdobja skrajnosti«, kot je dvajseto stoletje imenoval Eric Hobsbawm, pa je v časopisu Frankfurter Allgemeine Zeitung odmevno razmišljal zgodovinar Heinrich August Winkler. Po njegovem prepričanju ima Nemčija od vseh držav največ razlogov za razmišljanje o prvi polovici dvajsetega stoletja, ne le zaradi pomembne krivde za »prakatastrofo« prve svetovne vojne, ampak z njo tudi za vzpon boljševikov v Rusiji, fašistov v Italiji ter nacistov doma.

Winkler spominja, da so tedanji nemški vojaški ideologi prvo svetovno vojno propagirali kot protiutež ameriški revoluciji 1776 in francoski iz leta 1789. Nasproti idejam bratstva in enakosti so postavljali močno državo, narod in »nemški socializem«, kar se je vse na koncu izrodilo v nacionalsocializem. Nemčija je kulturno ves ta čas spadala na Zahod, saj je sodelovala v vseh velikih emancipacijskih procesih od razsvetljenstva naprej in je celo sprožila reformacijo, nemške elite pa so se najpomembnejšim političnim koncem teh procesov upirale vse do druge polovice dvajsetega stoletja, še posebno spoštovanju človekovih pravic, suverenosti narodov in predstavniški demokraciji. Šele popolni poraz v drugi svetovni vojni je lahko zahodno razumevanje demokracije prinesel tudi zahodni Nemčiji, čeprav zgodovinar spominja, kako sporna je bila tedaj ideja, ki so jo v času krščanskodemokratskega kanclerja Konrada Adenauerja s pomočjo ameriških, britanskih in francoskih zaveznikov v nemški ustavi (temeljni zakon) uresničili »spametovani Weimarčani«. Socialdemokrati so usmeritev spremenili šele desetletje pozneje, Jürgen Habermas pa je lahko šele v osemdesetih letih »odprtost do politične kulture Zahoda« razglasil za intelektualni dosežek, na katerega je lahko njegova generacija najbolj ponosna.

Po padcu berlinskega zidu si je Nemčija vrnila tudi državno suverenost. Razen na Kosovu, kjer so prepoznali velike nevarnosti za albansko prebivalstvo, pa so še naprej omahovali pred vojaškimi posredovanji v tujini. Nekdanji zunanji minister Klaus Kinkel je govoril celo o »kulturi zadrževanja«, ki sta jo tako socialdemokrat Gerhard Schröder kot krščanska demokratka Angela Merkel še zaostrila ob dogodkih v Iraku leta 2003 in Libiji leta 2011, v prvem primeru proti pozivom ZDA in drugem proti Veliki Britaniji in Franciji. Najpomembnejši zavezniki pa v tem vidijo notranjepolitično pogojevan beg pred zunanjepolitično odgovornostjo in tudi zato je nemški predsednik že na letošnji münchenski varnostni konferenci govoril o lekcijah povečane teže Nemčije in Evrope v svetu.

Ko gre za obrambo miru in človekovih pravic, mora biti dovoljeno tudi nemško vojaško posredovanje, meni Joachim Gauck. Te razprave se v Nemčiji razgrevajo prav v času, ko se mnogi v Evropi in še posebno v vzhodnoevropskih državah bojijo Rusije. »Po štirinajstih letih na oblasti Putin svojo rusko federacijo vidi kot nasprotni pol domnevno dekadentnega Zahoda,« piše nemški zgodovinar Heinrich August Winkler. »Vidi jo kot predstavnico vseh tistih sil v multipolarnem svetu, ki se upirajo univerzalni veljavnosti človekovih pravic, kot prijateljico homofobov na vseh celinah in v Evropi zanesljivo zaveznico proti EU usmerjenih strank na levi in desni, prav tako tistih, ki bi radi Evropo ločili od Amerike in minirali transatlantske zveze.« Bo tudi Gauckova Nemčija kmalu prisiljena izbirati med Zahodom in Vzhodom? Tokrat te dileme niso več samo nemške, ampak vseevropske.