Delove evroanalize: Tvegane evropske volitve

Ljubljana – V primerjavi z vsemi evropskimi volitvami do zdaj so prihajajoče konec maja, osme po vrsti, drugačne. Prvič evropski parlament ne bo avtomatično proevropski. Evroskeptiki so bili do zdaj na obrobju parlamentarnega življenja, odslej bo drugače.

Čas krize zaznamuje poudarjeno nezadovoljstvo javnosti z nacionalnimi in evropskimi politiki, njihovo upravljanje krize je zasejalo globok dvom o evropskem projektu. Volitve novega parlamenta bodo zato predvsem spopad evroskeptičnih strank z bruseljsko elito, napovedujejo se drugačna razmerja moči. A dramatičnega preloma ni pričakovati.

Volitve v osemindvajseterici bodo med 22. in 25. majem, približno 400 milijonov Evropejcev bo izbiralo 751 predstavnikov. To so prve volitve po uveljavitvi lizbonske pogodbe, kar pomeni bolj neposredno vlogo parlamenta pri izbiri osmega predsednika bruseljske komisije; tudi zato so pomembnejše od preteklih. Največje politične skupine so že izbrale svoje kandidate, v ospredju za Barossovega naslednika sta Luksemburžan Jean-Claude Juncker (EPP) in Nemec Martin Schulz (S & D). Po volitvah bodo voditelji Unije predlagali kandidata za predsednika prihodnje komisije. V skladu s pravili EU mora njihovo imenovanje upoštevati volilni rezultat, nato mora ime z večino potrditi parlament. Toda utegnil bi biti izbran tudi kdo, ki ga Evropejci sploh ne bi volili – znano je namreč, da najvplivnejšim članicam ni do močne osebnosti na čelu evropske komisije.

Volilna udeležba na neposrednih volitvah evropskega parlamenta, ki bodo vsakih pet let, se vztrajno zmanjšuje. Leta 1979 je glasovalo približno 62 odstotkov, ob zadnjem glasovanju leta 2009 je na volišča prišlo le 43 odstotkov volivcev, čeprav je v Grčiji, Belgiji, Luksemburgu in na Cipru udeležba obvezna. Letos je mogoče pričakovati večjo podporo skrajno desnih in skrajno levih strank, a nova razmerja bodo odvisna tudi od udeležbe, ki navadno koristi uveljavljenim strankam.