Desetletno nemško zatiskanje pasu bo olajšano

Berlin – Nemška vlada je ta teden potrdila najnižjo zajamčeno plačo v višini 8,50 bruto evra na uro, bundestag že razpravlja tudi o znižanju pokojninske dobe za nekatere in višjih pokojninah za druge. Nemško varčevanje, kakršnega je pred desetletjem uvedel socialdemokratski kancler Gerhard Schröder, se mehča.

Nemška ministrica za delo in socialo Andrea Nahles je bila pred desetletjem med tistimi, ki so v socialdemokratski stranki najbolj nasprotovali Schröderjevim reformam, in poučno je, da ji je prav krščanskodemokratska kanclerka Angela Merkel, ki se je doslej počutila kot nekakšna dedinja te reform, v svoji drugi koaliciji s SPD zdaj dala priložnost, da uresniči svoja prepričanja. Merklova rezultate zadnjih volitev očitno razume tako, kot so jih potrjevale tudi raziskave javnega mnenja: za socialdemokratske reforme nemške družbe, a pod nadzorom krščanskodemokratske kanclerke.

Vladno odločitev o najnižji zajamčeni plači mora potrditi še bundestag, kritiki iz gospodarstva pa že bijejo plat zvona in opozarjajo, da lahko Nemčija s tem izgubi del svojih konkurenčnih prednosti. Zdaj pa kljub temu slavijo socialdemokrati. »Iz srca se veselim, da lahko danes sporočim: najnižja zajamčena plača 8,50 evrov prihaja prvega januarja 2015!« je vladni sklep pozdravila Nahlesova. Nemčija je doslej poznala le branžne kolektivne pogodbe in čeprav so številne že doslej zagotavljale veliko višje plače od zdaj dogovorjenih, so po podatkih ministrice za delo in socialo štirje milijoni zaposlenih doslej delali za manj denarja. Po prihodnjem novem letu bodo lahko delodajalci manj od 8,50 bruto evra na uro plačevali le mlajšim od osemnajst let, praktikantom in v prvih šestih mesecih zaposlitve tistim, ki doslej nikakor niso našli dela.

Zaposlovalcem sezonskih delavcev v kmetijstvu, taksistov in raznašalcev časopisov bodo do konca leta 2016 omogočili prehodno obdobje, leta 2018 bo neodvisna komisija delodajalcev in delojemalcev tudi preučila, ali je 8,50 evra na uro še vedno primerna vsota, še prej, ali bo nova zakonodaja res škodila dolgotrajno brezposelnim. Nekateri sindikalni kritiki se bojijo, da bodo delodajalci prav te s šestmesečnimi rotacijami spremenili v slabše plačano delovno silo, ki jo bodo izgubili drugje, ministrica Nahlesova pa že načrtuje posebno pomoč ljudem, ki si nikakor ne morejo poiskati stalnega dela. Kot poroča časopis Süddeutsche Zeitung, naj bi najtrše primere že prihodnje leto osemnajst mesecev spremljali pri njihovem vračanju v delovno okolje in jim pomagali reševati težave, ki so jim doslej preprečevale obstati v njem.

Tudi to pa se bo posrečilo samo v primeru, če bodo nemška podjetja doma še ponujala prosta delovna mesta, opozarjajo kritiki, in jih ne bodo pregnali dodatni stroški in birokratske ovire, povezane z velikodušnim politični razdeljevanjem denarja. Opominjajo, da bodo morda nemško industrijo kmalu udarile po glavi še višje cene energije, če bo evropska komisija izbrisala popuste, ki jih uživajo v prav tako velikopotezni politični in potratni odločitvi za obnovljive energetske vire. Ekonomisti navajajo, da se z najnovejšo vladno odločitvijo Nemčija svoje plačilno povprečje dviga nad povprečje držav OECD in da je mnogim, ki niso kvalificirani za kaj več, prav dobro razvit sektor slabše plačanih del omogočil zaslužek, državi pa zato, ker je ta dela s črnega trga vrnila na plano, povečal davčno bero.

Bumerang

Že evrska kriza dokazala, da noben račun ne ostane neplačan, ampak se celo vrne kot bumerang, trdijo kritiki, zagovorniki boljših pogojev za nemške delavce pa spominjajo na že razvpito raziskavo Evropske centralne banke, ki je dokazala, da imajo državljani kriznih držav v povprečju veliko višje osebno premoženje od Nemcev. Zagovorniki sedanjih ukrepov tudi menijo, da lahko večja nemška potrošnja koristi vsemu območju skupne evropske valute. Če to drži, jim ni treba več skrbeti, saj je bundestag ta teden začel razpravljati tudi o velikem pokojninskem projektu socialdemokratske ministrice Nahlesove in kanclerke Merklove. Socialdemokrati so predlagali in dobili znižanje dobe upokojevanja na 63. let za tiste, ki delajo že petinštirideset let in več, krščanski demokrati višje pokojnine za matere, ki so rodile pred letom 1992. Do leta 2030 naj bi vse to stalo dvesto milijard evrov, morda pa še več, če bodo mnogi že pri enainšestdesetih letih izkoristili nadomestilo za brezposelne in ga potem dobivali vse do upokojitve. Nemci niso nič bolj od drugih evropskih narodov navdušeni za delo tja do petinšestdesetega leta ali še čez, a so bili v minulih desetih letih njihovi vodilni politiki prepričani, da je zaradi hitrega staranja prebivalstva to nujno.