Tiskane izdaje
Berlin – Nemško ustavno sodišče je presodilo, da stalni mehanizem za reševanje skupne evropske valute ESM ni v nasprotju z ustavo, evrodvomljivi Nemci pa razburjeno čakajo na še nekaj domačih in evropskih razsodb o vseevropski potrošnji nemškega denarja.
Sodniki v Karlsruheju ne nasprotujejo ESM, so pa izrazili dvome o odločitvi ECB o izvajanju dokončnih denarnih transakcij na sekundarnih trgih evrskih državnih obveznic (OMT). Te so sicer posredovali evropskemu sodišču, a so si, ker v Luksemburgu doslej še niso nasprotovali priporočilom evropskih ustanov o zapravljanju skupnega denarja, pridržali zadnjo besedo.
Nemške evrodvomljivce že vnaprej razburjajo tudi morebitne druge razsodbe iz Luksemburga, še posebej nestrpno čakajo na sodno odločitev o romunski državljanki, ki v Nemčiji ni nikoli delala, a vseeno zahteva socialno podporo.
Jeza na »socialne turiste« ustvarja protitujsko ozračje
Štiriindvajsetletna Romunka s sinom že od leta 2010 živi pri sestri v Leipzigu in dobiva otroško podporo, zdaj pa zahteva še socialno podporo zase, čeprav je doslej zavrnila vse ponudbe za delo. Nekatera nemška sodišča so v podobnih primerih presodila, da je treba vsak primer obravnavati posebej, in pričakovati je, da tudi evropsko sodišče ne bo kar tako zavrnilo njene zahteve, četudi nikoli ni delala v Nemčiji. Pričakovati je tudi, da bo takšna razsodba razjezila del nemške javnosti. Ta v večini ne nasprotuje priseljevanju, a le če so priseljenci pripravljeni delati in so primerni za potrebe nemškega gospodarstva.
Jeza na »socialne turiste« je dvorezen meč, poudarjajo nekateri strokovnjaki, saj ustvarja protitujsko ozračje. Nemško gospodarstvo potrebuje tudi delavce iz Romunije in Bolgarije in mnogi med njimi so primerno izobraženi in izučeni. A statistiki priznavajo, da se je lani število državljanov teh držav, ki v Nemčiji prejemajo socialno pomoč, povečalo za polovico. Drugi opozarjajo, da se Nemci ne bi smeli jeziti le na izkoriščevalske državljane drugih držav EU in na evropska sodišča, ki naj bi posegala po njihovem denarju, ampak bi si morali natančneje ogledati kar svojo vlado, ki po prepričanju vse glasnejših ekonomistov hitro zapravlja konkurenčne prednosti pred drugimi.
Domača
Velika koalicija med konservativno CDU/CSU kanclerke Angele Merkel in socialdemokratske SPD se zdaj zavzema za znižanje dobe upokojevanja na 63 let za tiste z najdaljšim delovnim stažem, za najnižjo zajamčeno plačo ne glede na branžna pogajanja, višje pokojnine za matere in tako naprej. Veliko breme nemškemu gospodarstvu je tudi prehod na obnovljive energetske vire, ki z visokimi subvencijami že pošteno obremenjuje gospodinjstva in industrijo.
Če so si drugi Evropejci med divjanjem evrske krize želeli, da bi Nemci več zapravljali, se jim zdaj ta želja izpolnjuje, pri OECD pa svarijo tudi pred hitrim staranjem nemškega prebivalstva, ki bo po njihovem prepričanju hitro prineslo hujše posledice od finančne krize, iz katere se je država izvila brez večjih težav. Bi morala Nemčija torej pozdraviti tudi omenjeno Romunko ali vsaj njenega sina, ki bo v odraslosti morda pomagal podpirati nemške upokojence? Morda, a le, če ne bo tako kot njegova mati zavračal dela.
