Tiskane izdaje
Izredno sodišče v kraljevini Bahrajn je prejšnji teden obsodilo 20 zdravnikov, ki so nudili medicinsko pomoč protestnikom med spomladanskimi protivladnimi demonstracijami; prisodilo jim je od pet do 15 let zaporne kazni. Medtem ko sunitska kraljevska hiša z montiranimi sodnimi procesi obračunava z večinskim šiitskim prebivalstvom, se pod varljivim videzom državljanskega miru, ki ga je z represijo vsilila podanikom, družbena nasprotja nezadržno krepijo. Zahod molči in ima za to dobre razloge, ki segajo od lastnih strateških interesov v regiji do diplomatskih pritiskov Savdske Arabije.
Izredno sodišče, ki ga sestavljajo civilni in vojaški sodniki in je bilo ustanovljeno med izrednim stanjem, je dvajseterico zdravnikov obsodilo na podlagi absurdnih obtožb, da so med neredi zavzeli bolnišnico, v njej kopičili orožje, kradli zdravila, širili lažne vesti, odklanjali zdravniško oskrbo, podpihovali sovraštvo do kraljevske hiše in zahtevali njeno strmoglavljenje. Pomislekov nad korektnostjo procesa –
zaslišanje obtoženih je namreč trajalo vsega deset minut – in zgroženosti nad drakonskimi kaznimi tokrat niso izrazili samo človekoljubne organizacije in urad OZN za človekove pravice, ampak celo uradna London in Washington.
Bahrajn, majhna otoška kraljevina na zahodnem robu Perzijskega zaliva, ki ima 1,2 milijona prebivalcev, je država, v kateri je arabska pomlad (za zdaj) porodila samo stopnjevano represijo, novo diskriminacijo in še hujše zaostrovanje družbenih nasprotij.
Po vzoru demokratičnih gibanj v drugih arabskih državah Severne Afrike in Arabskega polotoka so 14. februarja izbruhnili protesti na Bisernem krožišču v prestolnici Manama. Natanko mesec dni pozneje jih je kraljevska hiša Al Kalifa ob asistenci kakih tisoč vojakov iz Savdske Arabije in Združenih arabskih emiratov krvavo zadušila.
V protestih je bilo ubitih 30 ljudi, več sto je bilo ranjenih, tisočim je bila odvzeta prostost. V dvomesečnih izrednih razmerah, ki so sledile, je bahrajnska oblast sistematično obračunala z opozicijo, udeleženci protestov in političnimi aktivisti, ki jih zdaj obsoja na dolgotrajno zaporno kazen ali smrt.
Namesto da bi posegla po zahtevanih reformah, bahrajnska vladarska hiša v tujini najema agencije PR, ki v Washingtonu in drugih svetovnih prestolnicah širijo uradno verzijo zatrtja arabske pomladi
v Bahreinu, po kateri je vlada v Manami preprečila, da bi se oblasti v državi polastili šiiti, s čimer naj bi otok prešel v vplivno območje Irana. Bahrajnski kralj Hamad bin Isa Al Kalifa ni ugodil niti tako nedolžni zahtevi protestnikov, kakršna je bila menjava premiera. To funkcijo namreč že 40 let, od leta 1971, zaseda njegov stric Kalifa bin Salman Al Kalifa.
Zaradi krvavega zatrtja protestov je 40-članski bahrajnski parlament spomladi protestno zapustilo 18 poslancev šiitske stranke Vefak, ki je glavna opozicijska sila v državi in politična predstavnica šiitske večine. Nadomestne volitve za omenjenih 18 poslancev, ki so bile zadnjo septembrsko soboto, je stranka Vefak bojkotirala, s čimer je iz bahrajnskega političnega sistema izstopila edina šiitska politična sila, ki je bila doslej pripravljena v njem sodelovati. Večinskemu šiitskemu prebivalstvu je za njegovo politično udejstvovanje tako preostala samo še ulica.
Drugače kot v Libiji ali Siriji je Zahod pri kritiki ravnanja bahrajnskega režima silno zadržan. K temu ga ne sili samo diplomatski pritisk Savdske Arabije, katere vojaki so še vedno v Bahrajnu, ampak predvsem lastni interesi, saj je v Bahrajnu tudi sedež ameriškega petega ladjevja. Pogodba, ki Američanom dovoljuje vzdrževanje vojaškega oporišča v Bahrajnu, se bo sicer iztekla oktobra, toda ameriški mediji so pred kratkim razkrili, da sta državi že leta 2002 v tajnosti podaljšali pogodbo za nadaljnjih pet let, torej do leta 2016.
