Podatki vzbujajo skrb, zato pri človekoljubni Fundaciji Abbé Pierre spet bijejo plat zvona: približno 3,6 milijona ljudi živi v Franciji dobesedno brez strehe nad glavo ali vsaj brez dostojne strehe, še več kot šest milijonov jih preživlja hudo stisko zaradi nerešenega oziroma slabo rešenega stanovanjskega vprašanja. Pa niso med njimi samo reveži (teh je 8,2 milijona), ampak se »bolezen« vse bolj širi tudi v srednji razred: predvsem skromni delavci in enostarševske družine so slabo odporni nanjo. Ker so cene lastniških nepremičnin in prav tako najemnin v zasebnem sektorju zadnja leta letele v nebo - prve so se podvojile, druge povečale za pol - in ker sedanja ekonomsko-socialna kriza kaže tudi Francozom, kako neizprosen je lahko njen obraz, se je vendarle zganila politika. Pred volitvami obljublja veliko.
Stanovanjska problematika je stara, dobro znani so prizori iz revnih četrti, ki kličejo po besedi »geto« in, kakor opozarjata francoska sociologa Michel Pinçon in Monique Pinçon-Charlot, po njihovem vzroku: politiki getoizacije. Predvolilno osvežena in trdna (v besedah) je le volja vsaj dela politične elite, da končno pošteno ugrizne v eno najbolj kislih jabolk.
Kakšnega okusa je, nazorno simbolizirajo naselja v občini Clichy-sous-Bois v departmaju Seine-Saint-Denis. Stanovanjski kompleksi z več tisoč enotami, ki so jih leta 2005 na svetovne televizijske zaslone postavili nasilni izgredniki, so zgodba o spodleteli urbanizaciji. Krenila je v povojnih desetletjih zanosa in hitrega gospodarskega vzpona, ko je Francija na stežaj odprla vrata priseljenski delovni sili (iz svojih nekdanjih kolonij) in jo poceni nastanila. Pozneje so celotna naselja obtičala v času in začela propadati. Sčasoma so postala »sramota«, kar (kljub podpisu daljnosežnega projekta o urbani prenovi iz leta 2004) še vedno so. »Občutljiva urbana območja«, kakor jih je na papirju že zajezila birokracija, so središča povečane revščine, brezposelnosti, neizobraženosti, tudi nepismenosti, mladostniškega stopicanja na mestu pa okrnjenih javnih storitev in omejenih prometnih povezav ter kriminala. Poleg tega v njih obtičijo predvsem priseljenci.
Peticija, ki so jo pred kratkim sestavili pri Fundaciji Abbé Pierre, poziva Francoze, naj od politikov, ki se nameravajo aprila potegovati na predsedniških volitvah, odločno zahtevajo »novo stanovanjsko politiko«. V podpis so jim ponudili »družbeno pogodbo«, po kateri bo končno poskrbljeno tudi za tisto Francijo, ki bi jo mnogi najraje pozabili, a je ne morejo zanikati, saj močno opozarja nase, v krizi zmeraj bolj. Štirje kandidati z levega političnega pola in sredine so dokument z zelo ostrimi zahtevami simbolično podpisali, desnica ne, ker ... Menda zato, ker uradno še nima kandidata.
Približno 3,6 milijona ljudi živi v Franciji dobesedno brez strehe nad glavo ali vsaj brez dostojne strehe Foto: AFP