Tiskane izdaje
Ljubljana – Če bi se dalo vrteti čas in človeka v njem, bi bilo zanimivo opazovati, kako bi se sodobni Evropejec razumel s sonarodnjakom pred desetletji ali več. Le kaj bi porekla o liberalizmu in revščini, kako različno bi razumela družino, vero in kako šele svobodo ...
Morda je prav zdaj, v času, ko − če sodimo po medijskih vsebinah, stara celina komaj še lovi sapo in ravnotežje, priložnost za poletni zapis o Evropejcih in njihovih vrednotah.
Najprej družina, nato delo in za njim prijateljstvo, potem pa zabava, religija in politika: v tem vrstnem redu Evropejec našega časa spoštuje življenje. V grobem je mogoče zapisati, da po vseh koncih enako, čeprav z zgovornimi odtenki. Od začetka devetdesetih let se prioritete − kakor merijo z mednarodnimi raziskavami vrednot Evropejcev, prav zdaj so rezultate temeljito razgrnili v francoskem delu Atlas Evropejcev: skupne vrednote in nacionalne razlike [Atlas des Europeéns: valeurs communes et différences nationales] − niso kaj prida spremenile, se pa preobražajo pogledi nanje.
Neoliberalizem menda ni na tnalu le, odkar smo se leta 2008 nagnili v težje čase, ampak je bilo med prebivalci Evropske unije že leta prej zaznati vse manj navdušenja nad agresivno tržno ekonomijo. Seveda je na zahodu in severu stare celine, kjer se je kapitalizem zgodovinsko najprej zakoreninil, dojemanje liberalizma in antiliberalizma nekoliko drugačno kakor na vzhodu ali jugu, s katerima je kapitalistična ureditev v bolj problematičnem in svežem razmerju. Posledično marsikje na vzhodu, kakor še na Otoku pa na Portugalskem, nekoliko bolj grobo razmišljajo o individualni odgovornosti in vzrokih za revščino. In vendar, če strnemo, Evropejci pripisujejo siromašnost − prevladujoče in bolj kot posameznikovi lenobi ali življenjski nejevolji − socialni in ekonomski nenaklonjenosti.
In da ne bi zveneli ignorantsko, zapišimo, da je mogoče v našem prostoru o slovenskih in mednarodnih »vrednotah v prehodu« črpati iz znanstvenih publikacij, ki jih pod istim naslovom in uredniško taktirko prof. dr. Nika Toša izdaja fakulteta za družbene vede.
Ko posameznik vse bolj polno čuti − sebe
Če bi se lahko hkrati srečala sedanji in nekdanji Evropejec, bi se – poenostavljeno rečeno – slednji morda čudil, kako avtonomnega se počuti prvi. Seveda ni povsod enako in tudi ritem osvobajanja ni enak, in vendar je tiha revolucija vrednot menda očitna.
S študijami European Values Study mednarodni strokovnjaki že tri desetletja na vsakih devet let jemljejo pod drobnogled, kam gre Evropa in kako se spreminjamo Evropejci. Pred kratkim so stari celini posvetili celotno številko francoske revije Futuribles, v kateri so se naslonili na izsledke natančno zastavljene raziskave, ki so jih v 47 evropskih državah od Atlantika do Urala pridobili pred petimi leti.
Pod taktirko francoskih strokovnjakov Pierra Bréchona in Frédérica Gonthiera so sociološko in politično obdelane zemljevide in grafike razgrnili tudi v Atlasu Evropejcev (skupne vrednote in nacionalne razlike), ki je pred tedni izšel pri založbi Armand Colin. In kdo smo Evropejci? Do odgovorov vodijo vprašanja o življenju v odnosu do smrti, dela, ljubezni in spolnosti, do svobode in priseljevanja, evropski kalejdoskop zaznamujejo mnogi dialogi: med modernostjo in tradicijo, domačim in tujim, zamejenostjo in brezmejnostjo, med togo predeterminiranostjo in razširjeno izbiro.
Samouresničevanje
Začetek 21. stoletja določajo teme, o katerih povprečni Evropejec vedno več ve in čedalje bolj razmišlja o njih, ne sicer nujno naklonjeno: na primer o porokah med istospolnimi pari ali evtanaziji, pa tudi o tem, kaj je oziroma naj bi bila neposredna demokracija. Vedno bolj se krepi zavedanje, da je človek avtonomno bitje, ki lahko samostojno izbira. V času, ko posameznik vse bolj izstopa iz skupnosti, se, kakor v predgovoru in še za Monde povzemata Pierre Bréchon in Frédéric Gonthier, v Evropi dogaja »tiha revolucija vrednot«. Spreminja se odnos do družine, še vedno postavljene na vrednostni piedestal, a ljudje na evropskem zahodu se nekoliko bolj kakor na vzhodu odmikajo od tradicionalnega modela partnerske zveze: pri iskanju življenjskih sopotnikov smo čedalje bolj svobodno izbirčni. Tudi pri pritrjevanju pravici, da bi istospolni pari lahko posvojili otroke, je celina razklana na dva dela. Na vzhodu so precej enoglasno proti, medtem ko je zahod, ki tudi veliko bolj odprto sprejema homoseksualne poroke, prevladujoče za; v severnih koncih za kanček odločneje kot v južnih.
Hkrati se spreminja posameznikov pogled na delo – tega na lestvici vrednot resda povsod postavljajo na drugo mesto; v Franciji celo nekoliko bolj prepričljivo kot v Nemčiji, v Sloveniji pa nekam vmes med francoski in nemški primer. Služba šteje največ takoj za veliko damo – družino, ta pa je še posebno čislana na evropskem jugu. Kriza, o kateri govorimo zadnja leta, oziroma način, kako sorodstveno solidarnostno po njej brodijo množice revnih in brezposelnih (Špancev), je verjetno dokaz za to. Kakor še čuti sodobni evropski človek, je služba čedalje manj pot do denarja (čim več denarja) za preživetje, ampak je steza za samouresničevanje. Zaradi poklica, ki ga izbere in opravlja, je intimno nemara bolj kot kdaj prej zadovoljen in spravljen s seboj. Na tretjem mestu mu v večini evropskih koncev največ pomenijo prijatelji in zatem zabava, sploh na bogatem severu so obslužbene dejavnosti vidno v ospredju.
Evropejec se življenju ne pusti več samo tiho odložiti v določeno okolje, družinsko, socialno, ekonomsko ali geografsko, ampak se vedno bolj prosto premika po prostorih. Izbirati jih želi po lastnem okusu, interesih in ambicijah. No, za zdaj se resda kar dve tretjini Evropejcev še vedno istovetita predvsem z domačo vasjo, mestom in državo – bolj so ponosni nanje, močnejša je identifikacija – zato pa se jih zelo malo označuje za, v prvi vrsti, Evropejce in prebivalce sveta. Seveda se evropske družbe močno razlikujejo po trkih med tradicijo in modernostjo in tako tudi po možnostih, kako se vzpenjati po družbenih klinih, denimo med bogatimi in revnimi četrtmi, ki marsikje spominjajo na geta. Za ilustracijo: v Franciji, na primer, družbeno »prednjačiti« lahko pomeni tudi privzdignjeno govoriti, uporabljati drugačno skladnjo in besednjak, in se prav tako drugače vesti, uporabljati izbornejše manire. In vendar je mogoče reči, da je okamenelosti manj kot nekdaj, dinamika je očitnejša.
Počez je še možno dodati, da na stari celini pojema moč ene in osrednje religije, zato pa ljudje vse bolj segajo po drugih verah in vrednostno črpajo iz različnih verovanj. Čutijo jih bolj ubrane z dobo in pisane sebi na kožo. Hkrati rahlo bledi prastara polarizacija politike na desnico in levico, zato pa se poraja nič koliko civilnih gibanj, in tudi protesti so malone stalnice in podpisovanje peticij prav tako. Mogoče je strniti, da postaja Evropa, prečesana podolgem in počez, vse bolj okolje posameznikov, ki hočejo vzeti življenje v svoje roke.
Strokovnjaka Pierre Bréchon in Frédéric Gonthier pri tem ločujeta med individualizacijo in individualizmom – kot miselnostjo in ravnanjem, v katerih je posamezniku bolj malo mar za drugega. Individualizacijo opisujeta mehkeje, kot pozitivno dinamiko, v kateri se hoče človek počutiti vse bolj avtonomno in suvereno, osvobaja se družinskega, socialnega, verskega in še kakšnega okovja. Pa to ne pomeni, da se zapira pred drugimi, prav nasprotno, bolj strpen in odprt je do širšega okolja. Fenomen individualizacije, ki je zelo povezana z ekonomsko blaginjo in boljšim življenjskim standardom, je že precej očiten v napredni Skandinaviji, pa tudi v Franciji, na Nizozemskem ... Pospešeno ga zaznavajo še po drugih zahodnih koncih, z rahlimi izjemami Italije, Irske in Portugalske, zato pa ga je precej manj na vzhodu in jugu stare celine. Kdor se ne boji za preživetje, ta se čuti bolj polno in kakovostno, to se menda razume samo po sebi. Vloga države je pri tem ključna: odločilno je, kako darežljiva in tenkočutna je pri skrbi za zdravje svojih državljanov.
Vera v enega samega – človeka?
Povedno je, da so razširjenost civilnih gibanj in pobud, sploh zanimanje za javne zadeve, zaupanje v drugega in inštitucije bolj kot na jugu poudarjeni na severu (zahodne) Evrope. Seveda obstoji nič koliko odtenkov, a mogoče je povzeti, da Evropejci še vedno verjamejo v red in disciplino (vojsko, policijo) ter predvsem v šolski, zdravstveni sistem in socialo. Nasprotno pa precej bolj dvomijo v politične institucije: od parlamenta in javne uprave do pravosodja, strank in vlade. Hkrati je zgovorno, da še marsikje ni zbledela vera v enega samega močnega človeka. Da bi nanj mimo parlamenta in volitev pristali v Romuniji, Bolgariji in še v Litvi, Latviji, morda kaže, kako krhka je ponekod v EU demokracija. Slovenija se, kakor interpretirajo Francozi, postavlja bolj na drugo, trdnejšo stran – v družbo Avstrije, Estonije, Francije, Španije ...
V družbi, ki jo že pol desetletja označujemo za čas krize, bo zanimivo spremljati, za koliko bo tiha revolucija vrednot dvignila glas ali pa se bo morda utišala. To bi lahko raziskovalci zaznali že kmalu.
