Tiskane izdaje
Peking – Za Sun Yanga se je v nekem trenutku življenje ustavilo. Srce mu je prenehalo biti. V bazen je skočil pred vsemi svojimi tekmeci, ker se mu je zazdelo, da je sodnik takrat, ko je poskušal utišati glasne gledalce, pravzaprav naznanil začetek tekme v plavanju na 1500 metrov prosto.
Počakati je moral, ali ga bodo sodniki morda zato diskvalificirali. Ko so mu podarili še eno priložnost, je ne le osvojil zlato kolajno, ampak tudi izboljšal svetovni rekord za 3,12 sekunde. Seveda je brez težav opravil tudi pregled urina in krvi. Njegov doping je bil »zmagati za vsako ceno«. Kitajska mu je med dveletnimi pripravami na tekmovanje namenila poldrugi milijon ameriških dolarjev in Sun je tako postal državna last.
Lov na zlato
Tako kot kitajskemu modelu gospodarskega razvoja pravimo »državni kapitalizem«, lahko tudi o kitajskem športu razmišljamo kot o »državnem olimpizmu«. In prav tako kot poskuša ambiciozna Kitajska postati najpomembnejša gospodarska sila na svetu, je očitno, da si močno prizadeva prehiteti Ameriko tudi po številu olimpijskih kolajn. Ceni predvsem zlate kolajne.
Med pripravami na olimpijske igre leta 2008 Peking ni bil samo gostitelj športne prireditve. Vsa Kitajska je bila stroj za ustvarjanje prvakov, iz državne blagajne pa so vzeli več kot osem milijard dolarjev, da bi dosegli vnaprej določeni cilj – osvojiti sto kolajn. Ko je leta 1988 v Seulu kitajska reprezentanca prejela samo enajst kolajn, je dosežek veljal za »nacionalno sramoto«, kakršna se ne sme več ponoviti. Partijsko vodstvo je v športu uvedlo »politiko zlata za vsako ceno«, zato od takrat nihče več ne varčuje, ko je treba ustvarjati prvake.
Poletne olimpijske igre so v kitajski viziji lastnega položaja v današnjem svetu postale podobne zasedanju generalne skupščine OZN. Vse države so resda enakopravne, vendar je treba vedeti, kdo sedi v varnostnem svetu in – še pomembneje – kdo ima v njem pravico veta. Razlika je v tem, da je v strukturi svetovne organizacije Kitajska že dobila svoj stalni prostor, na olimpijskih igrah pa se morajo njeni športniki nenehno bojevati za prva mesta v novih disciplinah. Pred desetimi leti, denimo, je bil svetovni rekord v plavanju za Kitajce nedosegljiv pojem. Nato so na mednarodnih tekmovanjih začeli zmagovati na 50 metrov. Zdaj imajo Sun Yanga in mlado Ye Shiwen.
Kitajska je najglasnejša, kadar od drugih zahteva, naj ne poskušajo spolitizirati olimpijskih iger, hkrati pa prav sama najočitneje obravnava svoje olimpijske zmage kot del politike. To ni samo »mehka moč«, ki jo je treba pokazati pred zunanjim svetom, ampak tudi »trden dokaz« pravilne ureditve socialističnega sistema, s katerim poskuša partija pridobiti vsaj nekaj legitimnosti v očeh lastnega naroda.
Skrivanje grenke resnice
Trenerji in starši 26-letne Wu Minxia so pričakovali, da bo mlada tekmovalka tudi letos osvojila nekaj zlatih kolajn, zato so pred njo skrivali novico o smrti njenega dedka in babice, prav tako ji niso povedali, da se je močno poslabšalo zdravstveno stanje njene mame, ki boleha za rakom dojke. Ko je Wu stopila z zmagovalnega odra, potem ko je osvojila dve zlati kolajni (sinhroni skoki v vodo in skoki s trimetrske deske), je grenka resnica pokvarila olimpijsko slavje. Malokdo se je vprašal, ali je bilo skrivanje resnice pred njo primeren sestavni del njenih priprav.
Partijska cenzura je med olimpijskimi igrami v Londonu seveda poskrbela za to, da nihče ni omenjal drugih neprimernih dogodkov. V kitajskih medijih tako niso smeli omenjati, da je kitajski olimpijski odbor v Londonu pogostil predstavnike mednarodnega olimpijskega odbora z večerjo, vredno 450.000 juanov (70.000 dolarjev). »Ministrstvo resnice«, kakor Kitajci pravijo propagandnemu oddelku CK KP, prav tako ni dovolilo, da bi pisali o tem, da so kazahstanske prvakinje v dvigovanju uteži po rodu iz Kitajske. Kako pojasniti javnosti, da je nekdo, ki se je rodil v najboljši državi na svetu, prečkal državno mejo in se odločil tekmovati pod tujo zastavo?
Nekateri so kljub vsemu postali sumničavi in začeli odkrito postavljati nekatera vprašanja. Zlasti po tem, ko je Liu Xiang padel na začetku tekme, vsi pa so pričakovali, da bo osvojil zlato kolajno. Ima kitajski olimpijski tekmovalec pravico do tega, da stori napako? Odgovora ni težko uganiti.
