Dve Koreji in dve Kitajski za skupno prihodnost

Dva para visokih funkcionarjev sta ta teden sedla za pogajalski mizi in s tem znova obudila vprašanje, ali bo 21. stoletje v Aziji morda kljub vsemu obdobje narodnih združitev. En par se je sestal v kitajskem mestu Nanjing, drugi pa na neuradni meji med Severno in Južno Korejo.

V Nanjingu sta se v torek sestala tajvanski minister sveta za odnose s celinsko Kitajsko Wang Yuqi in direktor kitajskega urada za odnose s Tajvanom Zhang Zhijun. Največji preboj skozi 65-letni led je bilo dejstvo, da sta se pogajalca vzajemno naslavljala po uradnih funkcijah.

Odkar se je država leta 1949 razdelila na Ljudsko republiko Kitajsko, kot se imenuje komunistična država, in Republiko Kitajsko, kot se uradno imenuje Tajvan, so se funkcionarji obeh strani izogibali temu, da bi izgovorili kakršenkoli naziv, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da priznavajo obstoj druge vlade. Zhang in Wang sta tako začela novo obdobje tudi na področju uglajenosti. Ko je nato Tajvanec v govoru, ki ga je imel v Mavzoleju Sun Yat-sena, ustanovitelja prve kitajske republike in Nacionalistične stranke (Kvomintanga), brez zadržkov izgovoril uradno ime svojega otoka, ob tem pa poudaril, da je »Republika Kitajska prva demokratična država, ki je bila pred103 leti ustanovljena v Aziji«, je bilo očitno, da je vodstvo v Pekingu spremenilo svoj politični sluh in da ga ne moti, če se na kitajskih tleh omenja ime tiste druge Kitajske.

V istem trenutku je bilo iz Pjongjanga poslano povabilo Seulu, naj v demilitarizirano območje na 38. vzporedniku pošlje svojega visokega funkcionarja na sestanek z odposlancem severnokorejske Delavske partije. Srečanje so organizirali nemudoma. V sredo sta se v Panmundžomu v hišici, ki stoji točno na razmejitveni črti, sestala Kim Kju Hjun, visoki funkcionar za državno varnost južnokorejske predsednice, in Vong Tong Jon, veteran za vprašanja Južne Koreje v severnokorejski Delavski partiji.

Ne kitajsko-tajvanski ne korejski par pogajalcev se med pogajanji ni dotaknil ključne teme, kot je srečanje najvišjih predstavnikov (Xi Jinpinga in Ma Ying-jeouja oziroma Kim Džong Una in Park Geun Hje), še toliko manj pa so bili pripravljeni izgovoriti besedo »združitev«. Pa vendar obe srečanji pričata prav o tem, da se v Severovzhodni Aziji znova išče formula za kitajsko oziroma korejsko narodno spravo.

V 20. stoletju se je ta misija izkazala za neuspešno, čeprav so Kitajci upali, da se z združitvijo obeh Nemčij odpirajo globalne poti združevanja razdeljenih narodov. Zdi se, da so se zdaj razmere nekoliko spremenile in da je mogoče narediti pomembne korake v tej smeri.

Kar zadeva Kitajsko in Tajvan, lahko rečemo, da so se zmanjšale razlike med komunistično in demokratično ureditvijo. Čeprav Kitajci v ljudski republiki ne morejo svobodno izbirati svojega vodstva, je toliko bolj pomembno, da Tajvanci, ki jim je to omogočeno, s svojo izbiro v glavnem niso zadovoljni. Priljubljenost predsednika Ma Ying-jeouja je zdrsnila na manj kot 10 odstotkov, nič manjši problem ni dejstvo, da volivci na 25-milijonskem otoku niso prepričani, za koga naj bi glasovali na prihodnjih predsedniških volitvah leta 2016.

Ideološke razlike med obema Korejama sicer niso nič manjše, očitno pa so nastopili časi, ko je postala splošna strategija razvoja pomembnejša od načela individualnih svoboščin in človekovih pravic. Rokovanje v Panmundžomu je prvo srečanje med Severom in Jugom na visoki ravni po sedmih letih in pravzaprav tudi logičen izid obračanja obeh Korej ene proti drugi.

Korak za korakom

Severnokorejski voditelj Kim Džong Un pričakuje povabilo na uradni obisk v Peking, kar bi bila njegova prva diplomatska misija, odkar je pred tremi leti prišel na oblast. Dejansko si Kim želi zmanjšati vpliv Kitajske na Korejskem polotoku in vsa odprta vprašanja, kot so jedrsko oboroževanje, raketni poskusi in ameriška vojaška prisotnost v južnokorejskih oporiščih, preseliti na pogajalsko mizo, za katero bodo sedeli samo Korejci z obeh strani bodeče žice. A noben od obeh procesov združevanja ne bo potekal na hitro. Kitajski voditelj Xi Jinping se bo držal načela »korak za korakom«, pri čemer bo prostor med koraki zapolnjeval z gospodarskimi zvezami, ki so Tajvan že pripeljale zelo blizu velikemu kitajskemu trgu in vse pomembnejši investicijski moči.

Južnokorejska predsednica Park Geun Hje ne more hiteti z združitvijo, četudi bi si to želela, saj gre za politični projekt, ki bi stal ogromno denarja, poleg tega bi zahteval tudi do zdaj nepredstavljive kompromise z obeh strani. Severna Koreja pod Kim Džong Unom namreč še zdaleč ni isto kot Vzhodna Nemčija iz časov Egona Krenza. Obstaja pa nekaj dejavnikov, zaradi katerih bi bilo mogoče uresničiti projekte združevanja v Vzhodni Aziji. Prvič: sprememba v interesih ZDA na tem območju.

Američanom je vse manj do vojaških zavezništev, katerih del ni zagotavljanje ideološke ekspanzije. Drugič: naraščanje nacionalizma. Japonska s poostreno retoriko »obnovitve vzhajajočega sonca« verjetno tudi Kitajcem in Korejcem nezavedno vsiljuje potrebo po tem, da se v območni areni pojavijo kot bolj povezani entiteti. Tretje: gospodarstvo. V globalizacijskem odpravljanju trgovinskih, finančnih in investicijskih meja je narodnostno povezovanje ne le upravičen, temveč celo nujen pogoj za nadaljnje korake v smeri območnega povezovanja. Zato sta dva para pogajalcev ta teden naredila zgodovinske korake. Nihče ne trdi, da bodo šli z istim nasmehom na obrazih do cilja, vendar se je veliko potovanje že začelo. In Azija bo na koncu tega potovanja videti bistveno drugače.