Erdoganov obračun s »pučisti«

Korupcijski škandal, ki je pred slabim mesecem do temeljev­ zamajal še nedavno­ na videz­ nedotakljivo vladavino­ turškega­ premiera Recepa Tayyipa Erdoğana, vse očitneje­ prerašča v srdit obračun ­znotraj vladajoče elite.

Afera, ki je izbruhnila sredi decembra z aretacijo več deset vplivnih poslovnežev in politikov, vključno s sinovi treh zdaj že nekdanjih ministrov v Erdoğanovi vladi, je v zadnjih tednih sprožila pravi pogrom v vrstah organov pregona. Oblasti so v torek v prestolnici odpustile oziroma premestile okoli 350 policistov, vključno z načelniki oddelkov za obračun z gospodarskim kriminalom, tihotapljenjem in organiziranim kriminalom, odkar je odmevna protikorupcijska preiskava postala javna, pa jih je po poročanju Hürriyeta s položajev samo v Istanbulu in Ankari »odletelo« okoli 1700. V noči na sredo je njihova usoda doletela še drugega moža turške policije in policijske načelnike najmanj 16 provinc.

Premier Erdoğan čistke v policijskih in tožilskih vrstah upravičuje z obtožbami, češ da je razkritje domnevne korupcijske mreže plod »umazane« politične zarote, katere cilj je strmoglavljenje njegove vlade, za njo pa naj bi stali privrženci islamskega klerika Fethullaha Gülena, ki ima – kljub temu da že poldrugo desetletje živi v ZDA – precejšen vpliv v turški družbi in politiki. Po ocenah nekaterih analitikov so pripadniki njegovega gibanja, tudi oziroma predvsem po zaslugi še pred kratkim tesnega zavezništva z vladajočo Stranko za pravičnost in razvoj (AKP), v zadnjih letih močno okrepili svoj vpliv v pravosodju in varnostnih silah, zdaj pa, tako vsaj zatrjujejo v vladi, izkoriščajo ta vpliv za obračun z »nekooperativnim« premierom.

Kot rečeno, je Gülen še nedavno veljal za tesnega zaveznika Erdoğanove AKP, ki ji je pomembno pomagal tudi pri izrinjanju nekoč vsemogočne vojske od vzvodov oblasti. Odnosi med njima so se menda najprej znašli na preizkušnji zaradi ohladitve turške politike do ZDA in Izraela, sodu pa naj bi izbili dno lanski brutalen obračun vlade s protestniki, ki so vstali proti premierovi naraščajoči samovolji, in njeni načrti za ukinitev mreže Gülenovih zasebnih šol, ključnega vzvoda širjenja vpliva njegovega gibanja Hizmet, ki sega daleč onkraj turških meja (po nekaterih podatkih ima izobraževalne izpostave že v več kot 140 državah). Vplivni klerik je sicer decembra v pismu turškemu predsedniku Abdullahu Gülu zanikal, da bi bili njegovi privrženci vpleteni v kakršnokoli zaroto proti vladi.

Preiskava zaradi korupcije v vladnih vrstah, ki se osredotoča predvsem na očitke podkupovanja pri velikih infrastrukturnih projektih in domnevnega kršenja mednarodnih sankcij proti Iranu, njene lovke pa naj bi menda segle tudi do premierovega sina Bilala, se medtem nadaljuje. V torek so tako policisti odvzeli prostost več kot 20 posameznikom, ki so domnevno bili povezani z nepravilnostmi pri poslovanju izmirskega pristanišča. Obenem je vrhovni sodniški in tožilski svet proti novemu načelniku istanbulske policije, ki je nasledil v čistki odstavljenega predhodnika, sprožil preiskavo zaradi domnevnega oviranja nadaljnjih aretacij v okviru protikorupcijske preiskave, preiskal naj bi tudi okoliščine razrešitve enega ključnih tožilcev Muammerja Akkaşa.

Spor, v katerem obe strani obtožujeta druga drugo zlorabe policije in tožilstva s ciljem zaščite skorumpiranih sodelavcev oziroma utrjevanja »države v državi«, za zdaj ne kaže znakov popuščanja, zaradi česar Turčiji grozi daljše obdobje politične nestabilnosti in nadaljnjega usihanja še nedavno strme gospodarske rasti, enega ključnih virov priljubljenosti premiera, ki je v zadnjem času že tako tarča vse glasnejših obtožb zaradi naraščajoče avtoritarnosti. Razkol v vladajočih vrstah obenem šibi položaj AKP pred bližajočimi se lokalnimi (marca) in predsedniškimi volitvami (avgusta), katerih izid bo razkril trdnost njene enajstletne vladavine in začrtal Erdoğanovo politično prihodnost.