Zorana Baković, Peking
Peking - Toda njegovi pogovori z Angelo Merkel vendarle puščajo dovolj prostora za iskanje odgovora na vprašanje, kakšno civilizacijo je sploh imel v mislih.
Zadevo je očitno treba obravnavati širše kakor samo z monetarnega, finančnega ali trgovinskega stališča. Kitajski ni vseeno za evro kratko malo zato, ker ta valuta zagotavlja evropsko politično samostojnost glede na ZDA. Peking lahko samo toliko časa, dokler je evro močan in evrsko območje stabilno, še naprej verjame, da je 21. stoletje doba multipolarnosti in da je na voljo še dovolj strateškega prostora za izogibanje ameriškim pritiskom, ki občasno nakazujejo možnost neposrednega spopada.
Vse dokler kitajski »ljudski denar«, kot dobesedno pravijo juanu, ne bo svetovna valuta, bo Pekingu veliko do ohranitve evrske civilizacije, kajti samo če se bo evro v trgovini s strateškimi surovinami, kakršna sta nafta in plin, obdržal kot protiutež ameriškemu dolarju, bo lahko Kitajska širila prostor, v katerem varuje svoje energetske interese, načrtuje monetarno ekspanzijo in vzdržuje svoje zunanjepolitično ravnotežje.
Ko je Wen rekel Angeli Merkel, da Kitajska razmišlja o večji udeležbi v skladu za evropsko finančno stabilnost (EFSF) in bodočem mehanizmu za evropsko stabilnost (ESM), a še premišljuje, kako bo pomagala, se za temi besedami niti ni skrivala dilema, povezana z evrom. Azijska velikanka pravzaprav nima druge izbire, kot da se vključi v preprečitev evropske recesije, pa ne samo zaradi ohranitve svojega največjega izvoznega trga.
Za Kitajsko je evropska stabilnost pomembna tudi zaradi Irana. Kar bi se lahko zdelo skoraj absurdno, saj so bile sankcije proti Teheranu eno od vprašanj, pri katerih so Merklova in njeni gostitelji ostali vsak na svojem bregu. Kanclerka je bila ravno na srečanju s predsednikom Hu Jintaom, ko je glasilo kitajske partije Renmin Ribao v petek objavilo novo kritiko »zahodnega vsiljevanja naftnega embarga« in obtožil te države, da »mečejo senco na svetovno gospodarstvo«. Avtor se je podpisal s psevdonimom Zhong Sheng, kar pomeni Glas iz centra ali pa Glas Kitajske. V komentarju poziva k dialogu med Washingtonom in Teheranom, da bi se izognili spopadu, še vedno pa ni znano, ali so kitajski voditelji med pogovori z Merklovo kot pogoj za udeležbo pri reševanju evra kakor koli zahtevali večje nemško, to je evropsko razumevanje za kitajske interese v Iranu. Celo če tega niso izrekli, je bilo zahtevo mogoče prepoznati v »razmišljanju« azijske sile o tem, da bi se vključila v misijo EFSF. Ali ESM. Vseeno katero.
Za Angelo Merkel je, tako kot tudi za EU nasploh, nadaljnje vprašanje, ali je mogoče biti z neko državo strateški partner in hkrati ideološki nasprotnik. Kanclerka je v govoru, v četrtek ga je imela v Kitajski akademiji družboslovnih ved, naštela cel seznam razlik v stališčih, pa ne samo do Irana in Sirije, ki jo je Kitajska prav tako obvarovala sankcij VS ZN, temveč tudi do emisij ogljikovega dioksida, kjer naj bi Kitajska naredila veliko več kot doslej, do varstva intelektualne lastnine, o katerem bi ravno nemški proizvajalci lahko govorili v solzah, in seveda do človekovih pravic.
Te gredo kot rdeča nit skozi vse druge teme: od cene dela, to je izvoznih izdelkov, in stališča do arabske pomladi do temeljnega vprašanja, ali bodo Evropejci odprli vrata kitajskim investicijam, če bo vedno obstajala nevarnost, da se Kitajska razjezi zaradi simpatij tega ali onega Evropejca do dalajlame ali da oplazi s finančnim bičem koga, ki rad bere pesmi Liu Xiaoboja, nobelovca in oporečnika na prestajanju 11-letne zaporne kazni, ki ga je doletela zaradi »napačnega« političnega prepričanja.
Kanclerka je po koncu pekinškega programa odpotovala v Kanton, kjer se bo danes srečala s škofom Gan Junqiuom, predstojnikom nacionalne katoliške cerkve, ki je prišel na položaj s papeževim blagoslovom. Zakaj se hoče Merklova, ki je iz protestantske družine, srečati s katoliškim škofom, in to v mestu južne pokrajine Guangdong, v katerem se pogovarjajo predvsem o poslih? Ali gre za del teme, posvečene verskim pravicam? Ali pa se kanclerka ponuja za posrednico v pogajanjih med Pekingom in Vatikanom? Kdo ve, morda pa potrebuje le molitev kot prošnjo za pomoč pri vsem, kar mora še storiti za rešitev evrske civilizacije.