Krepitev predsodkov o drugih narodih je ena od neprijetnih posledic dolžniške krize v Evropi.

Berlin - V (bulvarskem) časopisju se je tako prijela podoba vzvišenih Nemcev na čelu s kanclerko, ki kakor z bičem priganja radožive Sredozemce (Grke) k zategovanju pasov.

Tako vpliv bank in mednarodnih finančnih ustanov na politiko držav kot tudi imenovanje tehnokratskih predsednikov vlad brez prave legitimnosti, dobljene na volitvah, je spodbudilo več mislecev k pisanju o evropski postdemokraciji. Da so v Grčiji kot opevani zibelki demokracije skoraj vsi večji koraki narejeni po zunanjem nareku, je postalo samoumevno. Najprej odloči Trojka (IMF, ECB, evropska komisija), šele nato pride na vrsto grški parlament. Tudi sami grški voditelji izbiro datuma parlamentarnih volitev prilagajajo »voznemu redu« sprejemanja zahtevanih reform.

Žaljiva domislica

Kakšna bi lahko bila videti evropska postdemokracija v praksi, je bilo očitno pred zadnjih vrhom Evropske unije, ko je iz Nemčije prišel predlog, da bi Grčija morala dobiti tujega Sparkommissarja, ki bi potrjeval večje državne izdatke in zmanjševal zadolženost. Kakor da Grki sami ne morejo biti kos nalogi. Berlinska domislica je bila v Bruslju gladko zavrnjena in obravnavana kot žaljiva. Sam francoski predsednik Nicolas Sarkozy je govoril, da ne bi bilo smotrno in demokratično, če bi državo postavili v skrbniški odnos in ji narekovali proračunsko politiko.

»Kdor od naroda zahteva izbiro med gospodarsko pomočjo in nacionalnim ponosom, ne upošteva zgodovinskih naukov,« se je glasil odziv grškega finančnega ministra Evangelosa Venizelosa. Navsezadnje se je Grčija po osamosvojitvi leta 1830 večkrat visoko zadolžila, na veliko prodajala obveznice velikim silam (Nemčiji, Angliji, Franciji) in leta 1893 razglasila bankrot. Nato so velike sile vsilile bankrotiranim Atenam zunanjo finančno upravo. Njihove zahteve glede urejanje uprave in gospodarskega razvoja so bile, v drugačnih okoliščinah, podobne tistim iz zadnjih dveh let ...

Kritiki so v nemški zamisli nemudoma prepoznali hegemonistične težnje in »tevtonsko diplomacijo«, ki da je v svojih zahtevah do evropskih partnerjev vse prej kot tenkočutna in s takimi predlogi ne pripomore k bolj spravljivim tonom v evropski politiki. Očitno je namreč, da tak pritisk od zunaj še krepi nezadovoljstvo in izpade (retorika o nemškem gospodarskem osvajanju Evrope ni omejena le na demonstrante na ulicah Aten), saj je odpovedovanje suverenosti kot tabu. V pogajanjih o fiskalnem paktu velike države niso bile pripravljene sprejeti prenosa pristojnosti na Bruselj.

V Berlinu ne gre, bi šlo v Atenah!?

Poleg tega je negotovo, ali ne bi bilo bolje kot na prisilne upravitelje staviti na pritisk finančnih trgov, ki je doslej zagotavljal, da so se zadolžene države lotile varčevanja in javnofinačne stabilizacije. Še Frankfurter Allgemeine Zeitung, ki glede Grčije praviloma zagovarja trdo roko, je opozoril: »Italija ima že sto let centralno vlado v Rimu in enotne obveznice, a ji kljub temu ni uspelo reformirati juga države. Kako naj evropski komisar spravi Atene v red, če nemška zvezna vlada ne more izpeljati niti sanacije financ (visoko zadolženega) mesta Berlin?«

Zaostrovanje grške krize po dveh letih »reševanja« seveda vznemirja nemško politiko. V CDU pod vodstvom Merklove so sicer bolj ali manj zadržani, a manjši koalicijski partnerici pred odobritvijo nove pomoči zahtevata ostre korake in še več varčevanja. Generalni sekretar bavarske CSU Alexander Dobrindt je Grčiji svetoval kar novi začetek s prostovoljnim izstopom iz denarne unije, če ne bo mogla izpeljati sanacije. Z vrha liberalcev (FDP) prihajajo glasovi, da bi bil grški bankrot obvladljiv in da bi Grčiji morali zagotoviti skrbništvo po zgledu Vzhodne Nemčije po nemški združitvi.

Zaradi razmer v Atenah in nemoči tamkajšnje oblasti bo nemški vladi še teže prepričati parlament in še zlasti javnost o koristnosti drugega svežnja pomoči s 130 milijardami evrov. Stališče glavnih akterjev je, da bi bilo z bankrotom ali izstopom iz evra narejene več škode in stroškov kakor koristi. Po oceni Karla Brenkeja iz Nemškega inštituta za gospodarske raziskave je Grčija kot država primerljiva z vzhodnoevropskimi državami po padcu berlinskega zidu. Še huje je, ker sploh nima industrijske tradicije, potrebuje pa predvsem strategijo za gospodarsko rast. Pogoja za njen uspeh da sta - konec negotovosti in izstop iz denarne unije.