Tiskane izdaje
Bruselj – Z zavrnitvijo rešilnega svežnja v ciprskem parlamentu se je začela nova faza spopadanja s krizo otoške države z okoli milijon prebivalcev, ki lahko pripelje do njenega bankrota z globljimi posledicami za celotno območje evra.
Zaplet z rešilnim svežnjem za Ciper z načrtovano delno zaplembo depozitov ni le precej načel zaupanja v varnost hranilnih vlog, marveč tudi v krizni menedžment, kakršnega vodijo reševalci evra po izbruhu grške krize leta 2010. Štiri dni po bruseljski »noči dolgih nožev«, v kateri je bil zasnovan okvirni model delne zaplembe depozitov, so razmere kaotične. Ker bi bili tako prikrajšani majhni varčevalci in spodkopana stoodstotno zajamčena varnost vlog do 100.000 evrov na ravni Unije, nihče od tistih, ki so sodelovali pri njenem sprejemanju, noče prevzeti odgovornosti.
Črni Peter je, vsaj v bruseljskih krogih, Ciper, ki je imel proste roke pri odrejanju tega, kako bo z obdavčitvijo depozitov zbral 5,8 milijarde evrov. Vsi drugi si poskušajo po pilatovsko umiti roke. Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble zavrača razlage, po katerih si je Berlin najbolj odločno prizadeval za takšno rešitev. Na mizi so bili različni predlogi. Šefica IMF Christine Lagarde je menda zagovarjala rešitev, po kateri bi najbolj premožni plačali dajatev med 30 in 40 odstotki. Ciper je imel povsem drugačno logiko.
V bankah si namreč želi obdržati velike vlagatelje (iz tujine), zato je zavračal predloge, po katerih bi najbolj premožni plačali še več. Celoten poslovni model države namreč temelji na bančništvu in logiki davčne oaze. Tudi izvora premoženja niso vzeli pod drobnogled. V primeru drastične obdavčitve premožnih lastnikov bi gotovo prišlo do njihovega eksodusa s sredozemskega otoka. To bi še poglobilo gospodarsko in javnofinančno katastrofo. Ni čudno, da s Cipra prihajajo razlage, da so žrtve finančnega genocida in napada, ki ga primerjajo s turško invazijo na sever otoka leta 1974.
Le sredstva, uporabljena v napadu, da so drugačna... Tudi v uradni razlagi ciljev reševalcev evra je očitna logika želene preobrazbe Cipra. V skladu z njimi naj bi napihnjeni ciprski bančni sektor ostal veliko tveganje za finančno stabilnost države, če ne bo zmanjšan. Z ukrepi naj bi zagotovili, da se bo v prihodnjih petih letih zmanjšal na raven povprečja Unije. Tako naj bi ciprske banke odprodale grške podružnice, skrčile mednarodno dejavnost in se osredotočile na temeljno nalogo - financiranje domačega gospodarstva.
Na Cipru že tako pričakujejo, da jim bodo prihodnjo blaginjo omogočala nahajališča plina pred njegovimi obalami. A dežela je na robu prepada, saj ima denar le še do maja. ECB je sinoči sporočila, da finančne pipe, po kateri oskrbuje ciprske banke in jih ohranja pri življenju, ne bo zaprla. Tudi v evrski skupini so po ciprskem ne rešilnemu svežnju še ohranili mirno kri. Uradno stališče je, naj Nikozija predlaga novo rešitev, s katero bo dosegla enake cilje, kot so bili zastavljeni med prelomno nočjo konec tedna.
Misija v Moskvi
V merjenju moči v »boju za Ciper« čedalje večjo vlogo dobiva Rusija, ki je Nikoziji pred dvema letoma posodila 2,5 milijarde dolarjev in bi po enem od prejšnjih načrtov podaljšala rok za njegovo odplačilo. Načrtovana zaplemba dela depozitov, ki bi prizadela številne ruske bogataše in je v očeh Moskve obravnavana kot nepravična, je spremenila razmerje sil. Ciprski finančni minister Michael Sarris je bil sinoči v Moskvi, kjer je očitno poskusil še dobiti kakšno pomoč. Ali je bila misija uspešna, ni znano.
Povsem negotovo je, kakšne razsežnosti bi imel grozeči propad rešilnega svežnja. Brez desetmilijardne injekcije partnerjev območja evra (izpeljane skozi rešilni sklad ESM) bi banke in Ciper v prihodnjih mesecih bankrotirali. Ena od posledic po črnem scenariju bi bilo slovo Cipra iz območja evra. Četudi je Ciper z 0,2 odstotka BDP območja evra majhen, si vpleteni želijo preprečiti takšen razplet, saj bi imel širše posledice in bi utegnil načeti krhko stabilnost območja evra, ki je bila dosežena lani v boju z dolžniško krizo.
To je eden od razlogov, zaradi katerega reševalci evra obravnavajo težave Cipra kot sistemsko grožnjo denarni uniji. Obstoj takšne grožnje je pogoj, da država v stiski sploh lahko dobi pomoč, saj je financiranje drugih držav po lizbonski pogodbi načeloma prepovedano. V vrtincu krize bi se utegnila znajti s Ciprom tesno povezana Grčija. Poleg tega je v takih krizah velik »sovražnik« psihologija. Finančni trgi bi začeli sumiti o vzdržnosti kriznih držav, v katerih je ciprsko dogajanje že tako zamajalo zaupanje v bančni sistem.
