Evropska rokoborba za reševanje kriznih bank

Bruselj – Ko so finančni ministri Unije pred božičem zakoličili ključne dele prihodnje bančne unije, se je govorilo o zgodovinskem pomenu odločitve. Komisar za notranji trg Michel Barnier je razglasil kar »revolucionarno odločitev za finančni sektor v Evropi«.

Dva meseca pozneje je še negotovo, v kakšni obliki bosta na koncu sprejeta osrednja dela orjaškega projekta: mehanizem za reševanje bank (SRM) in enotni sklad (SRF), ki bo financiral njihovo sanacijo. Članicam, ki so konec leta po dolgih in dramatičnih pogajanjih sprejele kompromis, se postavlja po robu evropski parlament in grozi z blokado. Časa za rešitev ni več veliko, saj bi tako mehanizem kot sklad morala biti pod streho pred evropskimi volitvami.

Za parlamentarce je nesprejemljivo, da se bo v SRM o reševanju (ali likvidaciji) bank, ki se znajdejo v težavah, odločalo v zapletenih in dolgih postopkih. Po neuradnih izračunih bo pri sprejemanju odločitev, ki morajo biti pogosto sprejete čez noč, sodelovalo več kot sto ljudi. Sodelovali bodo Evropska centralna banka (ECB), predstavniki članic, nacionalni nadzorniki ... Boljši se jim je zdel osnovni Barnierjev predlog, po katerem bi na koncu odločanja o usodi krizne banke imela škarje in platno v rokah evropska komisija.

Bruseljsko uradništvo opozarja, da so razlike med članicami in parlamentarci še velike. V noči na torek so v bruseljski palači Justus Lipsius vpleteni sicer sedli za skupno mizo, a kaj več kot predstavljanja stališč ni bilo. Še bolj kot SRM je kočljiv sam sklad SRF, v katerega naj bi se v desetih letih s posebno bančno dajatvijo (v višini 0,8 odstotka zavarovanih depozitov) steklo 55 milijard evrov. Evropski parlament je še posebej nezadovoljen, ker bo pravni temelj za sklad pogodba med članicami, zato ne bo mogel sodelovati v soodločanju o njem.

Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble, ki je v pogajanjih o prenosu pristojnosti na Bruselj najbolj pritiskal na zavoro, je opozoril, da »vsi želijo napredek, a manevrskega prostora ni veliko«. Bojazen, da bi nemške banke ali davkoplačevalce morali plačevati za reševanje bančnega sektorja, denimo, v sredozemskih članicah, ostaja vodilo njegove politike. Sam smoter bančne unije je zagotavljati stabilnost finančnega sektorja in vnaprej preprečevati, da bi evropski davkoplačevalci za reševanje bank spet morali plačevati več sto milijard evrov.

V predbožičnem sporazumu je predvideno, da bodo članice v skladu najprej imele svoje nacionalne oddelke. Reševanj bank v posameznih članicah se bo moralo najprej plačevati iz njih. Oddelki naj bi se združevali postopoma, v desetih letih. »Ključno vprašanje je, ali bomo imeli dovolj denarja, ko ga bomo potrebovali,« je ocenil vodja evrske skupine in nizozemski finančni minister Jeroen Dijsselbloem. Želja dela držav, da bi si sklad lahko sposojal denar pri kriznem skladu ESM, se ni izpolnila. Prevladalo je prepričanje, da je ESM krizni instrument z drugim namenom.

V skladu z logiko Berlina – Nemčija je ena od redkih držav, ki že ima lastni sklad za reševanje bank – bi morali preprečiti selitev bremen na davkoplačevalce. »Ne bo bolje, če razbremeniš davkoplačevalce v državi X in nato prevzamejo breme davkoplačevalce v državi Y,« je prepričan Schäuble. Toda: za dosego kompromisa z evropskim parlamentom, ki pred volitvami še posebno napenja mišice, se bodo težko ognili vsaj majhnemu popuščanju. Najbolj verjetno je, da se bo rok za polnjenje sklada SRF skrajšal, saj je deset let dolgo obdobje. Omenja se pet let.

Tudi ECB je že opozorila, da bi predlogo obdobje zbiranja denarja za reševanje bank utegnilo okrepiti negotovost. Poleg tega so članice pripravljene na razpravo o svoji vlogi v zapletenih postopkih odločanja o sanaciji in likvidaciji bank, v katerih imajo de facto pravico veta. Tudi skrajšanje postopkov bo na mizi. Vsekakor bo načelo bail in (del bremen reševanja morajo prevzeti podrejeni upniki in lastniki) ostalo nedotakljivo. S sprejetjem SRM in SRF bodo postavljeni ključni deli bančne unije na stari celine.