Ko je novi ruski predsednik Dmitrij Medvedjev junija prvič obiskal Berlin, je v predavanju o zunanjepolitičnih smernicah Moskve presodil, da je s koncem hladne vojne napočil čas za enakopravno sodelovanje Rusije, EU in Severne Amerike kot treh stebrov evropske civilizacije. Razglabljal je o zgodovinski zastarelosti atlantizma in ključno vlogo v današnjem času pripisal evroatlantskemu sodelovanju »od Vancouvra do Vladivostoka«. To je bil čas, ko je kremeljski novinec in liberalni naslednik Vladimirja Putina veljal za veliko upanje Zahoda.
S kavkaško vojno, vkorakanjem ruske vojske v Gruzijo in nato še z moskovskim priznanjem dveh separatističnih pokrajin ni več veliko upanja, da se bodo odnosi med evrazijsko velikanko in Zahodom kmalu vrnili v normalne tirnice. Spet samozavestna in s petrodolarji okrepljena Rusija suverene odločitve držav v vzhodnoevropskem in postsovjetskem prostoru obravnava kot varnostne grožnje in v skladu s Putinovo mislijo o razpadu Sovjetske zveze kot največji geopolitični katastrofi 20. stoletja tekmuje z Zahodom na »izgubljenih« ozemljih, kakšno je Gruzija, ki se je odločila za pot v smeri EU in Nata.
Razsežnosti odziva na gruzinski napad na Južno Osetijo in še zlasti naslednji koraki Kremlja s kršitvami sporazuma šestih točk na čelu so bili na stari celini znamenje za preplah. Stare članice EU so doslej kljub pomislekom novink, ki so bile po vojni v sovjetski interesni sferi, in ne glede na smeri razvoja Putinovega sistema zagovarjale partnerstvo z Moskvo, ki je bolj kot na želenih skupnih vrednotah temeljilo na otipljivih gospodarskih interesih. Zanesljivo preskrbo Evrope z nafto in zemeljskim plinom si je, denimo, težko predstavljati brez Rusije. Toda odvisnost nikakor ni enostranska, saj so Evropejci največji, ključni in zanesljivi kupci ruskega plina. Poleg tega bo Rusija brez sodelovanja z Unijo težko posodobila gospodarstvo, zmanjšala odvisnost od izvoza energentov in v skladu s strategijo do leta 2020 postala eno od petih največjih svetovnih gospodarstev.
Razmere na kavkaški šahovnici in odmikanje Rusije od Zahoda so v ključnih evropskih prestolnicah sprožile nove premisleke. Nemčija, ki velja za državo s posluhom za politiko Kremlja, se je znašla na tankem ledu. Ker je Rusija, ki samo sebe pojmuje kot energetsko supersilo in ne skriva, da so viri energije vzvod njene rastoče politične moči, v Gruziji v očeh Berlina in vsega Zahoda »prestopila mejo«, je bil ostrejši besednjak neizogiben. Zlasti iz konservativnega tabora prihajajo pozivi, da bi zaradi »neoimperialne in agresivne« politike Moskve morale spremeniti odnos do Rusije.
Toda Evropska unija res nima pravih vzvodov za pritisk. Rusija, ki se spet hoče uveljaviti kot eden od vodilnih akterjev na mednarodnem prizorišču, sicer svojih ciljev ne more doseči s samoizolacijo, pa tudi Zahod potrebuje Rusijo pri reševanju ključnih problemov - od varovanja podnebja in preskrbe z energijo do Afganistana in iranskega jedrskega programa. »Rusija ni naš naravni nasprotnik, ampak naš naravni partner,« je zatrdil nekdanji nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher. Unija lahko državam iz vzhodnega sosedstva z Ukrajino in Gruzijo na čelu, za katere je evropski model znatno privlačnejši kakor ruska nadvlada, ponudi kvečjemu poglobljeno sodelovanje. Sodeč po dejanski nemoči, ki spremlja evropske odzive na kavkaško krizo, lahko ugotovimo le to, da je do EU kot ene ključnih sil v želenem multipolarnem svetu še precej daleč.
Iz sredine tiskane izdaje Dela!