Obe strani sicer vztrajno zagotavljata, da ne gre za nikakršen vojaški dogovor, ki bi odstopal od običajnih, že zdaj veljavnih postopkov, in da Nikozija niti slučajno ne misli Rusiji odobriti uporabe svojega letalskega vojaškega oporišča na jugozahodnem delu otoka. Vse skupaj naj bi bil zgolj droben sporazum, pravijo na Cipru, ki bo formalizirali tisto, kar je veljalo že do zdaj. Da namreč ruska vojaška letala lahko »v sili«, v »izjemnih primerih«, ali pa v različne »humanitarne namene« uporabljajo ciprsko vojaško bazo Pafos, vojaške ladje pa pristanišče Limasol.
Pomisleki in polemike, ki so jih sprožila ugibanja, kaj se v resnici dogaja, so očitno posledica zaskrbljenosti ZDA in Evropske unije, da bi se grški del otoka, ki je zaradi evrske krize in (milo rečeno) nenavadnih potez »trojke« pred časom doživel hud finančni zlom, znašel preveč pod ruskim vplivom. V Nikoziji trdijo, da nimajo nikakršnih načrtov, po katerih bi Rusom na otoku nameravali odobriti uporabo svojega vojaškega letališča, in da se kljub nekaterim dogovarjanjem in izdatni ruski finančni pomoči v bistvu nič ne spreminja.
Trditve ostajajo nespremenjene, čeprav je ciprski parlament pred kratkim (10. januarja) razpravljal o ustreznem novem zakonskem predlogu, po katerem bi ruska flota smela uporabljati pristanišče v Limasolu (predlog še ni usklajen), in da so tri ruske vojaške ladje v to pristanišče priplule že maja lani, kar je v medijih sprožilo še vedno nepojasnjena ugibanja in namige, češ da v zakulisju ves čas potekajo intenzivna diplomatska prizadevanja za »ureditev tega vprašanja«.
Vojaške usluge v zameno
Ciper naj bi se zdaj, kot je pred kratkim pisal tudi Die Welt, odločil za dokaj tvegano igro z Moskvo. Čeprav naj bi šlo zgolj za minimalne spremembe v vojaških sporazumih, na primer za »dolivanje goriva«, ki bi si ga ruska vojaška letala v sili lahko privoščila v ciprski letalski bazi Pafos, ali za »pristanke v sili«, nikjer ni rečeno, da se tako vojaško sodelovanje v prihodnje ne bi moglo razširiti. Po eni strani zaradi ciprskega občutka, da so Rusom, če so jih že finančno opeharili, nekaj dolžni, po drugi pa zaradi izrazitega vojaškega interesa Moskve, ki mora za vsako ceno ostati vojaško prisotna v vzhodnem Sredozemlju. Tudi zaradi zapletov s Sirijo. Otok Ciper je v tem vzhodnem Sredozemskem morju, kot vedo povedati vsi vojaški strategi in admirali, od nekdaj veljal za največjo in najbolj zanesljivo »letalonosilko«.
Usodna bližina sirske krize
Ker se zaradi dogajanja v Siriji Rusom kaj lahko zgodi, da bi v primeru padca Asadovega režima izgubili praktično edino svoje vojaško oporišče, ki ga imajo še iz sovjetskih časov v sirskem pristaniškem mestu Tartus, je Moskva seveda še kako zainteresirana za pristanke svojih vojaških letal na Cipru in pristajanje svojih bojnih ladij v Limasolu. Dodatno jo k temu sili tudi obnašanje Turčije in Izraela, ki prav tako krepita svojo vojaško prisotnost v tem delu Sredozemlja. Obubožani Ciper je tudi zato na lepem spet postal tarča številnih interesov, ki se že stoletja križajo v tem delu Sredozemlja, pri tem pa se je nehote pokazalo tudi to, kako hitro lahko finančna kriza vpliva ne le na varnost in strateški položaj posamezne države, ampak tudi na varnost in vojaški položaj celotne regije.
Povsem mogoče in celo zelo verjetno je, da na otoku, ki ga je EU s svojim »reševanjem« tako brezbrižno potopila, namerno igrajo na rusko karto, da bi od Zahoda – tudi zaradi svojega strateško pomembnega položaja – na koncu izsilili odpustke, pomoč za svoje potopljene banke, ugodnejše kredite in več denarja. Težko si je namreč predstavljati, da bi ruska vojaška letala lahko mirno pristajala na otoku, kjer imajo svoje baze tudi Britanci in Nato. Toda taka igra malega otoka je kljub temu lahko nevarna.