Tiskane izdaje
V tako imenovanih »strateških« odnosih med Evropsko unijo in Kitajsko je bila statistika vedno pomembna spremljevalka. Ko je bilo na dan 16. vrha voditeljev obeh strani objavljeno, da se je proizvodnja na evrskem območju povečala, na Kitajskem pa je upadla, je že to bilo znamenje, da mora partnerstvo zakorakati v novo obdobje.
Bolje rečeno, prilagoditi se mora novim razmeram. O teh spremembah sta se v Pekingu v četrtek s premierom Li Keqiangom pogovarjala predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy in evropske komisije Jose Manuel Barroso. Čeprav je dolg seznam tem vseboval tudi razmere v Siriji, človekove pravice in položaj narodnih manjšin, je bilo najpomembnejše vprašanje, kaj bo ostalo od strateške narave odnosov med dvema tako pomembnima partnericama, ko se bo EU poglobila v proces ponovne industrializacije, Kitajska pa se bo usmerila na svoj trg.
»Praznujemo deseto obletnico 'vsestranskega strateškega partnerstva' in naši odnosi so dozoreli,« je rekel Van Rompuy, ko je nagovoril Li Keqianga in navzoče funkcionarje. »Če hočemo doseči zastavljene cilje, bosta v naslednjih desetih letih našega strateškega partnerstva potrebna večja interakcija med nami in večja podpora rasti in razvouj vsakega od nas.« Kitajski cilji so vsebina sklepov nedavnega partijskega plenuma in ni dvoma, da gre za program, ki za evropska podjetja pomeni velike priložnosti, za vlade evropskih držav pa tudi izzive. Tristranske reforme na osmih področjih v treh paketih ukrepov, ki ga je kitajski vrh povzel v formulo »3-8-3«, lahko odprejo vrata ne samo evropskim proizvajalcem blaga, temveč tudi vodilnim proizvajalcem visoke tehnologije in inovativnega razvoja. Napovedani val urbanizacije, ki predvideva, da se bo v prihodnjih desetih letih v mesta z vasi preselilo 250 milijonov prebivalcev, si lahko razlagamo kot pravi eldorado za evropske graditelje sodobne in ekološko primerne infrastrukture, prav prosta finančna cona v Šanghaju in verjetno kmalu tudi druga v delti Biserne reke pa bi lahko pomenili doslej neodkrito priložnost za evropske banke in finančne hiše.
Vse to pa hkrati pomeni tudi izziv za vlade evropskih držav, ki bodo morale nastop svojih podjetij na kitajskem trgu bolj podpreti s politično voljo, vloženo v strateško partnerstvo. Ne gre pozabiti, da Kitajska, dokler je bila odvisna od izvoza, res ni imela veliko resnih trgov za svoje blago razen ameriškega in evropskega, v novi fazi razvoja pa ima veliko večjo paleto ponudnikov blaga, opreme, znanja in finančnih storitev, zato bodo politični odnosi s posameznimi državami zelo pomemben dejavnik pri izbiri partnerjev.
Osnovna politična volja Evropejcev se bo nanašala na odprtost za kitajski kapital. Tudi na tem področju so se razmere bistveno spremenile, kajti dokler je bilo v nedavni preteklosti investiranje skoraj enosmerno, z evropskimi magnati, ki so vlagali v kitajsko industrijo, se zdaj dogaja nasprotno. Kitajske naložbe v evropsko gospodarstvo so se v obdobju med letoma 2006 in 2009 potrojile in med letoma 2009 in 2011 še enkrat potrojile. Eno od ključnih vprašanj vrha v Pekingu in srečanja Van Rompuya in Barrosa s predsednikom Xi Jingpingom dan prej bi lahko strnili v besedo »odprtost«.
Evropski voditelji so zahtevali boljši vpogled v to, koliko subvencij daje kitajska država svojim izvoznikom, ki tako podpira njihovo konkurenčnost, kitajski pa so bili zelo zaskrbljeni zaradi številnih znakov protekcionizma v Evropi (omenimo naj samo spor zaradi solarnih plošč, ali omejitve za kitajske telekomunikacijske družbe).
Starteško partnerstvo
Najpomembnejša novica z vrha je bil dosežen dogovor o začetku pogajanj o investicijskem sporazumu. »Pomemben korak naprej smo naredili z začetkom pogajanj o investicijskem sporazumu, ki bo zajemal tako zaščito naložb kot vstop na trg,« je po koncu vrha izjavil Van Rompuy. »Ključnega pomena za razcvet poslovanja so na obeh straneh enakopravni pogoji, preglednost in zaupanje v vladavino zakona.« Kot vzor odprtosti za kitajske naložbe bi se v bližnji prihodnosti lahko ponudila Velika Britanija, ki je napovedala gradnjo prve jedrske elektrarne po 20 letih s pomočjo kitajskega kapitala. Gre za projekt na jugozahodu države, ki bo vreden 25,9 milijarde dolarjev, v katerem bo Generalna jedrska korporacija Kitajske imela od 30- do 40-odstotni lastniški delež, in za katerega bodo kitajski proizvajalci prispevali del opreme. To bo primer investicijsko-strateškega zaupanja, ki ga v mnogih drugih državah EU, ko gre za kitajske partnerje, za zdaj primanjkuje, V zvezi z blagovno menjavo, ki je lani dosegla vrednost 483,5 milijarde evrov, EU in Kitajska za svoje odnose ne moreta uporabiti druge opredelitve kot strateško partnerstvo. Že pred vrhom pa sta obe strani svojo pozornost usmerili na statistične podatke, ki kažejo, da se je v prvih šestih mesecih letošnjega leta primanjkljaj na evropski strani v primerjavi z enakim lanskim obdobjem zmanjšal na 62 milijard evrov. To bi bil dober trend, če ne bi bil posledica dejstva, da je upadel tudi evropski izvoz, še bolj pa uvoz iz Kitajske. In s tem se vse vrača na začetek zgodbe pred desetimi dnevi, ko je bilo sklenjeno strateško partnerstvo. Je sploh »strateško« in ali je res enakopravno, bo pokazalo šele naslednje desetletje, v katerega smo pravkar vstopili.
