Peter Žerjavič, Berling
Berlin - Recesija, hude težave bank, javnofinančni zlom. Če bi se na stari celini uresničile vse točke takega scenarija, bi bile posledice navzdol obrnjene spirale nepredvidljive.
Kljub čedalje bolj temnim oblakom, ki se v zadnjih mesecih zbirajo nad evropskim in tudi svetovnim gospodarstvom, po drugi strani, predvsem v krogih vlad, ne primanjkuje bolj optimističnih ocen.
Ko je nemški gospodarski minister Philipp Rösler pred parlamentarci predstavljal ocene gibanj, si je prislužil opozicijske očitke, češ da načrtno olepšuje razmere. Nemško gospodarstvo je v njegovih očeh trdno, valovju kljubuje kakor skala. V trimesečju lanskega leta se je nemško gospodarstvo skrčilo za četrt odstotka, v prvih treh mesecih okoli ničle. Četudi bi bilo z dvema negativnima trimesečjema v tehnični recesiji, naj bi se v drugi polovici leta pobralo. Na letni ravni vlada pričakuje 0,7-odstotno rast. Črno recesijsko leto 2009, ko je Nemčija izgubila skoraj pet odstotkov BDP, se ne bo ponovilo.
Že prihodnje leto naj bi Nemčija dosegla rast v višini okoli poldrugega odstotka. Vodja Inštituta nemškega gospodarstva iz Kölna Michael Hüther je pojasnil, da ima Nemčija kljub razmeroma visokim stroškom dela dober položaj na hitro rastočih trgih, inovativna podjetja in izdelke, ki so prilagojeni kupcem. Takšne razmeroma pozitivne napovedi temeljijo na domnevi, da se dolžniška kriza v območju evra, v katerem Nemčija opravi več kot štirideset odstotkov zunanje trgovine, ne bo dramatično zapletala, poglabljala in širila.
Na ravni celotnega območja je položaj bolj težaven. Najteže bo državam z juga. Vodilni inštituti za lansko zadnje trimesečje in za prve tri mesece letošnjega leta napovedujejo negativna gibanja. V drugi polovici leta je pričakovana kvečjemu stagnacija. »Smo na robu tehnične recesije,« je sredi tedna povedal prvi mož skupine evra in luksemburški premier Jean-Claude Juncker. Ob neizogibnem urejanju proračunov kot nalogi vlad članic bi morali v Evropi po Junckerjevem mnenju poskrbeti za politiko gospodarske rasti, ki da potrebuje pravi evropski navdih.
Pomoč periferiji
V takšnih okoliščinah potekajo na visokih obratih priprave na še en ključni vrh EU, 30. januarja v Bruslju. Na vrhu naj bi zakoličili bodoči fiskalni pakt s strogimi javnofinančnimi pravili, h kateremu bi ob sedemnajstih državah z evrom pristopile še druge članice EU, z izjemo Velike Britanije. Po srečanjih z drugim ključnim igralcem, francoskim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem, in premierom (še posebno ranljive) Italije Mariem Montijem, se je nemška kanclerka Angela Merkel sinoči v dvorcu Meseberg pri Berlinu sestala s tremi kolegi iz manjših držav (Portugalske, Švedske in Avstrije).
Merklova in Sarkozy sta pripravila poseben načrt s šestimi točkami, s katerim naj bi se spoprijeli še z drugo hudo težavo - slabim gospodarskim položajem zadolženih perifernih držav, ki so pod varčevalnim udarom in se spoprijemajo z veliko brezposelnostjo. Tako naj bi EU z razpoložljivim denarjem ustanovila sklad za spodbujanje rasti in konkurenčnosti, iz katerega bi države v stiski dobivale pomoč. Na obmejnih območjih bi ustanovili skupne agencije za zaposlovanje, ki bi ponujale delovna mesta brezposelnim na obeh straneh meje. Poleg tega naj bi majhna podjetja laže prišla do posojil.
Od alkimije do čiste rešitve
V spopadanju z dolžniško krizo je še povsem negotovo, kakšen bo širši, sistemski odgovor. Kot se je pokazalo v dveh letih po začetku grške katastrofe, krize ne poglablja le nezaupanje v nekaj držav, marveč je celoten institucionalen okvir denarne unije luknjast. Poleg tega je zanimanje tujih naložbenikov za rešilni sklad EFSF (s finančno alkimijo so ga hoteli napihniti na bilijon evrov) skromno. Čedalje bolj verjetno je, da bodo reševalci evra z njim nekako preživeli do poletja, ko bo zaživel njegov trajni naslednik ESM kot prava mednarodna institucija z lastnim kapitalom.
Zlasti po uradni nemški doktrini sta tako EFSF kot tudi ESM le rešitvi, s katerima (denimo z ukrepi za preprečevanja širjenja kriza) le kupujejo čas. Ključnih težav, kakršni sta prenizka konkurenčnost perifernih držav ali nezaupanje v njihove javne finance, ne moreta odpraviti. Tudi ukrepi ECB - od nakupovanja obveznic šibkih držav do konec leta sprejete odločitve, s katero je po anglosaksonskem zgledu preplavila banke s skoraj 500 milijardami evrov in tako pripomogla k umirjanju razmer na trgih - po takšni logiki sami po sebi ne rešujejo strukturnih težav.
Če je bilo dosedanje reševanje v znamenju ohlapnega tolmačenja vloge ECB in korakov v smeri skupne odgovornosti za tveganja (odmik od zahtev iz časov snovanja evra v Maastrichtu), ne da bi se države ločile od suverenosti na fiskalnem področju, se vsaj na papirju obetajo čistejše rešitve. Predvideni fiskalni pakt - ki je še daleč od fiskalne unije - bo težko uspešen, če nadnacionalne institucije ne bodo mogle imeti vplivati na proračune članic. To je, vsaj po nemškem razumevanju, prvi pogoj za uresničitev solidarnostnih zamisli, kakršna so evrske obveznice.