Tiskane izdaje
Berlin – Z imenovanjem Jean-Clauda Junckerja za predsednika evropske komisije se spopad za novo evropsko razumevanje rasti in stabilnosti ne končuje, ampak samo pomika v ozadje, v središču spopada pa je spet Nemčija.
Sporni Luksemburžan ni bil prva izbira mogočne nemške kanclerke Angele Merkel za predsednika evropske komisije, podprla ga je šele, ko ni šlo drugače. V skladu z nemško povojno tradicijo pa tudi sedanja kanclerka evropsko politiko vidi kot nadaljevanje domače in ob novih evrskih trenjih zaradi francoskih in italijanskih zahtev po rahljanju proračunskih omejitev si ni želela še dodatnih kadrovskih in drugih sporov s celinskimi članicami EU, ljudskimi strankami in domačimi socialdemokrati.
Pomoč pri uresničevanju sanj
Vroča razprava o skupnih evropskih pristojnostih nasproti pristojnostim držav članic se namreč spet razgreva tudi v evrskem območju. Naj nemški finančni minister Wolfgang Schäuble še tako iskreno izjavlja, da si britanskega izstopa iz EU ne more niti predstavljati, mora nemška krščanskodemokratska kanclerka najbolj prepričevati na območju skupne evropske valute. Celo njeni socialdemokratski koalicijski partnerji se povezujejo z nasprotniki dosedanje berlinske evrske politike in oče nemških gospodarskih reform in nekdanji socialdemokratski kancler Gerhard Schröder je nedavno podprl Francijo in Italijo v prizadevanjih za manj varčevanja.
Evrske proračunske omejitve so že zdaj fleksibilne, poudarja konservativna Nemčija in spominja, da bi bila Grčija svetovni prvak v gospodarski uspešnosti, če bi k tej pomagali dolgovi. Finančni minister Schäuble je skupaj z italijanskim kolegom Pierom Carlom Padoanom v časopisu Wall Street Journal objavil članek o svojih predstavah gospodarske rasti in spodbujanja proizvodnje v evrskem območju. Italija in Nemčija nista na nasprotnih bregovih, poudarjata ministra, saj so volivci obeh držav na nedavnih parlamentarnih volitvah podprli Evropo in reforme. »Najhujša kriza je za nami in na poti je gospodarsko okrevanje. Velja opozoriti na rast tudi v tistih državah, ki so bile prej v največjih težavah.«
Drži pa tudi, da reformna prizadevanja v nekaterih evrskih državah pešajo in tudi Schäuble in Padoan priznavata šibkost in neenakomernost gospodarske rasti na območju. Še več, dolgovi marsikje presegajo predkrizno raven, brezposelnost pa je visoka, še posebno med mladimi. »Mladim Evropejcem dolgujemo pomoč pri uresničenju njihovih sanj in potencialov,« sta prepričana nemški in italijanski finančni minister, rast pa je po njunem prepričanju tudi najboljši boj proti skrajnim političnim silam. Schäuble skupaj s Padoanom predlaga okrepitev strukturnih reform za vsako državo posebej, saj ene po njunem prepričanju potrebujejo prožnejše trge delovne sile, druge morajo za večjo konkurenčnost oklestiti javne uprave. »Ne moremo ostati na mestu, svet ne bo čakal na nas,« ministra predlagata še večjo evropsko integracijo pri trgu storitev in digitalni ekonomiji ter v energetskem sektorju. Po njunem prepričanju bi bilo dobro uskladiti tudi zakonodajo držav članic o stečajih.
Na koncu pa se tudi nemški in italijanski finančni minister lotita vprašanja, ki tako zelo razdvaja evrsko območje in vso EU: kje za spodbudo rasti dobiti denar? Ugotavljata, da so se po krizi zmanjšale tako javne kot zasebne investicije, drugi pa bi lahko dodali, da si tudi Evropska centralna banka brez večjega uspeha prizadeva spodbuditi bančno posojanje gospodarstvu. Schäuble in Padoan poudarjata, da EU že dela red v svojem bančnem sistemu, celina pa bi potrebovala tudi alternativne oblike financiranja, na primer venture kapital, podjetniške obveznice in investicijske sklade. Ti so drugje, na primer v ZDA, veliko bolj običajni kot v Evropi, majhnim in srednjim podjetjem pa bi lahko bolj pomagala tudi Evropska investicijska banka. »Pozabimo na tesnobo in imejmo pogum za daljnovidne odločitve,« pišeta finančna ministra Nemčije in Italije.
»Impulze za spodbudo rasti v kriznih državah in preprečitev nove recesije v evrskem območju« predlagajo tudi nekateri vidni nemški ekonomisti, med njimi Marcel Fratzscher z Nemškega instituta za gospodarske raziskave (DIW). Fratzscher opozarja, da so celo v Nemčiji zasebne investicije prenizke za zdrav razvoj in tudi po njegovem prepričanju se ni več mogoče zanašati le na banke, ki očitno ne posojajo zaradi strahu, da svojega denarja ne bodo več videle. Denarja nimajo niti prezadolžene države, zato Fratzscher v reviji Der Spiegel predlaga reševalnemu skladu ESM podoben sklad za investicije, ki bi ga z varščinami držav članic upravljala Evropska investicijska banka, pri posojanju pa bi pomagale tudi državne banke kot nemška KfW.
Ustvarjanje, ne pa razdeljevanje vrednosti
Takšni predlogi za premostitev investicijskega krča bi nedvomno radi premostili tudi globoke razlike v mnenjih o koreninah evrske krize. Če konservativna Nemčija za spopad z zmanjšano konkurenčnostjo predlaga strukturne reforme in proračunsko disciplino, nasprotniki najpomembnejšega krivca za težave vidijo v pomanjkanju skupnih varščin, ki bi pomagale premagati krize v posameznih delih. Francoski predsednik si skupaj s svojim finančnim ministrom Pierrom Muscovicijem še naprej z vsemi silami prizadeva za evrske programe za »delovna mesta in rast«, nemški kritiki pa mu očitajo, da po evrskih prestolnicah lobira proti Berlinu predvsem zato, ker so s takšno politiko zavozili že svoje gospodarstvo in za njegovo spodbudo potrebujejo tuj denar.
Gospodarski strokovnjak nemške CDU Wolfgang Steiger ob tem opozarja, da bi se morali več pogovarjati o ustvarjanju vrednosti in manj o njenem razdeljevanju – tudi v Nemčiji. »Kako dolgo si lahko ta država privošči 120 milijard za proračun ministrice za delo in socialo, ministrica za izobraževanje in raziskovanje pa dobi za prilagajanje prihodnosti le štirinajst milijad evrov?«
