Boštjan Videmšek
Večina prebivalcev opustošenega Darfurja se po sedmih letih vojne sprašuje, ali je torkov podpis mirovnega sporazuma med sudanskimi oblastmi pod vodstvom predsednika Omarja el Baširja in predstavniki trenutno največje darfurske uporniške skupine Gibanja za pravičnost in enakost (JEM) v Dohi, le puščavski pesek v oči mednarodne skupnosti. Mirovni sporazum je bil v soju bleščic in žarometov podpisan le šest tednov pred prvimi sudanskimi volitvami po letu 1986, le nekaj ur po »velikem dogodku za Sudan in celotno afriško celino«, kot so sklenitev mirovnega sporazuma ocenili predstavniki Združenih narodov, ki so sodelovali pri pogajanjih. Takoj po podpisu sporazuma so sudanska vladna letala s podporo džandžavidov, vladi zvestih arabskih konjenikov, napadla zahodni del gorovja Džebel Mara in po naših podatkih ubila okoli 150 ljudi, 100.000 pa jih je zbežalo z domov.
Sudanski predsednik Omar el Bašir, ki ga obtožnica Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu zaradi dolgoletne vojne proti afriškim plemenom v Darfurju bremeni zločinov proti človečnosti in genocida, je takoj po podpisu sporazuma v Katarju poletel proti El Fašerju v Darfurju, kjer se je pred dobrimi sedmimi leti začel upor proti vladnemu nasilju. S pomočjo svojih aparatčikov mu je uspelo zbrati nekaj sto ljudi, ki so ga v »poraženem« mestu prišli pozdravit kot velikega mirovnika, ki je s svojo neprekosljivo politično modrostjo končal dolgoletni konflikt, v katerem je umrlo najmanj 300.000 ljudi, tri milijone pa jih je bilo prisiljenih zapustiti domove in že leta v nevzdržnih razmerah živijo v begunskih taboriščih po vsem Darfurju. »Vojna v Darfurju je končana. Darfur je zdaj miren. Oboroženih spopadov je konec. Čas je za razvojne projekte,« je v El Fašerju dejal Bašir. Med tem so njegova letala nad gorovjem Džebel Mara, kjer večinoma živijo pripadniki etnične skupine Fur, sejala svoj smrtonosni tovor. Za Baširja - vsakdanje opravilo.
JEM se bo preoblikoval v politično stranko
Gibanje za pravičnost in enakost (JEM), ki je z uradnim Kartumom sklenilo mirovni sporazum, je že nekaj časa največja darfurska uporniška skupina, ki pa je že zdavnaj presegla raven »uporništva«, saj je njen način delovanja poudarjeno političen. Večina privržencev skupine, katere delovanje ni omejeno le na Darfur, temveč na ves Sudan, izvira iz plemena Zagava, ki v napadih vladnih sil niso plačali tako visoke cene kakor Furi ali Masaliti. Temeljni cilj Gibanja za pravičnost in enakost, ki se bo v kratkem tudi uradno preoblikovalo v politično stranko, je uspeti na hitro bližajočih se sudanskih parlamentarnih in predsedniških volitvah - prvih po letu 1986.
Ibrahim Halil, voditelj JEM, mi je pred časom v intervjuju dejal, da zanj mirovni sporazum - kakršen koli - ne pride v poštev, saj ne verjame, da je predsednik Omar el Bašir sposoben držati besedo. »Vse uporniške skupine se bomo morale združiti in zasesti Kartum,« mi je povedal Halil, ki maja 2006 kljub grožnjam s smrtjo v Abudži v Nigeriji ni hotel podpisati od Združenih držav in Združenih narodov vsiljenega mirovnega sporazuma. V torek je po sedmih letih bojevanja vendarle stisnil roko rablju svojega ljudstva in tako pravzaprav ponovil gesto svojega darfurskega političnega in občasno tudi vojaškega nasprotnika Minija Minavija, voditelja frakcije Sudanske osvobodilne vojske (SLA), ki je po podpisu »pogodbe s hudičem« dobil vidno mesto v sudanski vladi in popolno zaupanje Washingtona, potem pa začel obračun s svojimi nekdanjimi zavezniki.
Zgodovina se pač ponavlja: katarski sporazum Halilovemu Gibanju za pravičnost in enakost ponuja nekaj mest v sudanski vladi in amnestijo za njegove borce, ki so jih pred dvema letoma med neuspelim (in še vedno ne povsem razjasnjenim) poskusom državnega udara v Omdurmanu zajele vladne sile, sodišče pa jih je pozneje kar nekaj obsodilo na smrt. »Podpis sporazuma je pomemben korak, a na poti do miru bo še treba veliko potrpljenja in iskrene zavezanosti obeh strani,« je novinarjem v Dohi dejal Ibrahim Halil, ki so ga v podpis sporazuma z oblastmi nagovorili v Čadu, dolgoletnem »pokrovitelju« in gostitelju upornikov iz vrst JEM. Mirovni proces je dobil velik pospešek po nedavnem Baširjevem »zgodovinskem« obisku pri (nekdaj?) zapriseženem sovražniku, čadskem predsedniku Idrissu Debyju. Bašir in Deby sta si segla v roke, JEM in Darfurci pa so ostali »na suhem«.
Druge skupine mirovnega sporazuma niso podpisale
Razen Gibanja za pravičnost in enakost mirovnega sporazuma ni podpisala nobena izmed številnih skupin sicer povsem raztreščenega in neenotnega darfurskega uporniškega gibanja, ki se je - namesto z vladnimi silami - v zadnjih štirih leti spopadalo med seboj. To je močno okrepilo pozicijo uradnega Kartuma, ki v upornikih ni več videl (pre)velike grožnje, tako je Bašir (tudi zaradi haaške obtožnice) sprožil politični proces, ki bo, med drugim, z referendumom 11. januarja prihodnje leto najverjetneje pripeljal do ustanovitve nove neodvisne afriške države - Južnega Sudana.