V Københavnu se je končala največja podnebna konferenca v zgodovini, na kateri so sprejeli nov, a pravno nezavezujoč dogovor. Z njim so obljubili milijarde za pomoč revnim državam, a le malo storili za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov.

København - Konferenca, na kateri je sodelovalo 192 držav pogodbenic Okvirne konvencije ZN o podnebnih spremembah (UNFCCC), se je končala danes okoli 15.30, s tem pa tudi 31-urni pogajalski maraton, katerega rezultat je Københavnski dogovor. Kot navajajo nekateri svetovni mediji, je dogovor rezultat petkovega barantanja ameriškega predsednika Baracka Obame z voditelji Kitajske in drugih pomembnih držav v razvoju.

Dogovor so pred začetkom razprave na maratonskem plenarnem zasedanju na petkovem mini vrhu podprle EU, Indija in Južnoafriška republika ter še 20 držav. Po prekinitvi na zahtevo britanskega ministra za ponebje in energijo Eda Milibanda, med katero so nekatere države grozile z zavrnitvijo dogovora, so odločitev o sprejemu dogovora nato sporočili danes, potem ko se je nadaljevalo kaotično plenarno zasedanje. Če bi dogovor propadel, namreč ne bi mogli uresničiti zavez o finančni pomoči revnim državam.

Dogovor sicer ni pravno zavezujoč in ne vključuje konkretnih številk pri zavezah za zmanjšanje izpustov. Določa le, da je treba globalno segrevanje ozračja omejiti pod dve stopinji Celzija glede na predindustrijsko obdobje, države pa so pozvane, da do februarja prihodnje leto naznanijo svoje zaveze za omejitev izpustov do leta 2020. Ni pa nobenih številk niti glede srednje- niti glede dolgoročnih ciljev, torej do leta 2050, in sicer zaradi Kitajske in Indije.

Tudi glede finančne pomoči državam v razvoju v podnebnem boju v dogovoru ni nič novega. Razvite države se zavezujejo, da bodo prispevale 10 milijard dolarjev v obdobju 2010-2012, in naznanjajo cilj, da bodo zbrale 100 milijard dolarjev na leto do leta 2020 iz različnih virov - javnih in zasebnih, dvostranskih in večstranskih, vključno z alternativnimi viri financiranja.

Generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Moon je dogovor pohvalil kot "pomemben začetek", a priznal, da na vrhu niso dosegli vsega, kar so upali. "Morda ni vse, kar smo upali, vendar je odločitev konference pomemben začetek," je dejal Ban novinarjem v Københavnu. "Mnogi bodo rekli, da gre za pomanjkanje ambicij, vendar pa so veliko dosegli," je dodal. Pri tem je izpostavil zavezo bogatih držav do držav v razvoju in dodal, da bo Københavnski dogovor s 1. januarjem že "operativen", izpostavil pa je tudi, da si bodo za pravno zavezujoč dogovora prizadevali doseči čimprej v letu 2010.

Povedal je tudi, da je osebno pomagal pri razrešitvi zadnjih nesoglasij, ki bi lahko ogrozila konferenco in dodal, da zadnjih 24 ur ni spal. "Voditelji sveta so prišli in pokazali, kaj pomeni vodenje - šli so do roba in se umaknili," je dodal.

Danski premier Lars Loekke Rasmussen, ki je predsedoval konferenci, pa je ocenil, da je Danska lahko ponosna na svoje napore, da bi prišli do dogovora, saj je "zgradila zgodovinski most med stranmi v pogajanjih".

"Mislim, da v zgodovini ni mogoče najti primera, ko so bili predsedniki ZDA, Brazilije, Južnoafriške republike in Indije ter predsedniki evropskih držav in majhnih otokov, ki jih globalno segrevanje ozračja najbolj ogroža, v isti dvorani in delali kot skupina," je dodal. Zavrnil pa je kritike nekaterih držav iz skupine G77 glede vodenja konference. Kot je poudaril, je bilo nerealistično pričakovati, da bo Danska priskrbela rezultate. Ne morem narekovati Kitajski in ZDA, kaj morajo delati, je dodal.

Gantar: Pravno zavezujočega dogovora ne bo niti v letu 2010

Nedogovor v Københavnu pomeni, da so razlike v pristopih k podnebnim spremembam med razvitimi in nerazvitimi državami prevelike in da jih zaenkrat še ni mogoče premagati, je Koebenhavenski dogovor komentiral predsednik DZ in poslanec Zares Pavel Gantar. Meni, da tudi v letu 2010 ne bo možno doseči pravno zavezujočega podnebnega dogovora.

Gantar je prepričan, da so v tem trenutku še prevelike razlike v pristopih k problematiki podnebnih sprememb med razvitimi industrijskimi državami, ki želijo stabilizirati in zmanjšati emisije ter med hitro razvijajočimi državami, za katere pomeni stabilizacija oviro v razvoju. Ceno pa bodo po Gantarjevem mnenju plačale države, ki bodo s podnebnimi spremembami najbolj prizadete, to so revne države, države na območjih, ki so že sedaj sušna, in otoške države.

Gantar meni, da tudi prihodnje leto svet ne bo dosegel pravno zavezujočega podnebnega dogovora. "Ključno vprašanje pravno zavezujočega dogovora je nadzor nad emisijami. Nič ne pomaga tak dogovor, če nimate mednarodne neodvisne kontrole nadzora nad emisijami, na to pa Kitajska še dolgo ne bo pristala," je opozoril.

"Že davno pred konferenco v danskem Koebenhavnu sem bil prepričan, da nekega novega, resnega, zavezujočega dogovora o zmanjšanju emisij v obdobju do leta 2020 ne bo prišlo, iz tega vidika me neuspeh podnebne konference niti ni presenetil," je pojasnil Gantar. Presenetilo pa ga je, da svetovni voditelji niso mogli sprejeti nekega pravno zavezujočega splošnega dokumenta. "Dogovor, ki je bil sprejet, je bil vzet samo na znanje in mu nekatere države nasprotujejo oziroma ga niso podpisale," je poudaril.

Københavnski dogovor je prazen in ne vsebuje najpomembnejših vsebin, menijo v slovenski fundaciji za trajnostni razvoj Umanoteri. V Greenpeacu pa opozarjajo, da se sporazum ni niti delno približal tistemu kar je potrebno, da ukrotimo podnebne spremembe. Slab sporazum je po mnenju Greenpeaca omogočila med drugim tudi nepripravljenost EU, da v pogajanjih uporabi svojo politično moč. Pogajanja v okviru ZN so z objavo tega dokumenta popolnoma propadla, saj niso zagotovila sporazuma, ki bi se vsaj delno približal tistemu, kar je potrebno, da ukrotimo podnebne spremembe, je razplet dogodkov komentiral Greenpeace.