Boštjan Videmšek
Gaza - Ko so 27. decembra lani z izraelskih vojaških letališč proti palestinski enklavi ob Sredozemskem morju poleteli izraelski bombniki, se je začela ena najbolj brutalnih vojaških operacij moderne dobe, v kateri so izraelske sile ubile 1300 Palestincev, večinoma civilistov. V tri tedne trajajočih spopadih je umrlo 13 Izraelcev, od teh štirje v »prijateljskem ognju«. Izraelske sile so med silovitimi napadi na Gazo, največji zapor na prostem, uničile večino temeljne infrastrukture - tako gospodarske kakor varnostne. Velik del Gaze je bil kratko malo zravnan z zemljo. Leto dni pozneje so razmere v Gazi še slabše kakor po koncu izraelske vojaške operacije Cast Lead: že dve leti in pol trajajoča izraelska blokada je onemogočila obnovo, zato je trenutno kar osemdeset odstotkov prebivalcev območja Gaze odvisnih od humanitarne pomoči. Te pa kljub bolj ali manj polnim fondom zaradi izraelskega nagajanja in medsebojnih palestinskih spopadov nikakor ni dovolj. Za prebivalce Gaze se vojna ni končala.
V Gazi ljudje ne živijo, ampak životarijo. Po koncu izraelskih napadov so se varnostne razmere v palestinski enklavi sicer umirile, toda izraelska vojaška operacija in blokada sta poldrugi milijon ljudi, ki se gnetejo v strašljivih humanitarnih in higienskih razmerah na ozkem pasu med Egiptom in Izraelom, obsodili na umiranje na obroke. Največje žrtve izraelske ofenzive so bili - in so - otroci. Ogrožena je prihodnost celih generacij. Na to vse glasneje opozarjajo tudi največje humanitarne organizacije, sicer že dolga desetletja veliki vojni dobičkarji na račun palestinskega trpljenja. Na mednarodni »donatorski« konferenci namenjeni Gazi so marca letos sicer zbrali 4,5 milijarde dolarjev, a večina tega denarja - kot ponavadi - ni prišla na prave naslove.
»Po koncu vojne je bilo na območju Gaze zelo malo izboljšav. Zato je najbolj kriva popolna blokada, ki onemogoča obnovo. Veliko prebivalcev Gaze je obupanih, saj ne vidijo nikakršne možnosti, da bi v bližnji prihodnosti živeli normalno življenje,« pravi Pierre Wettach, vodja delegacije Mednarodnega odbora Rdečega križa v Izraelu in na zasedenih palestinskih ozemljih.
Otroci umirajo zaradi - driske
Zaradi popolne izraelske blokade, ki se je začela, potem ko je gibanje Hamas, sicer zmagovalec palestinskih volitev, junija 2007 v Gazi nasilno prevzelo oblast, se je v zadnjem leti že tako izredno nizka kvaliteta življenja v Gazi še poslabšala, saj blokada onemogoča uvoz gradbenega materiala. Zato stotine družin, ki so med izraelsko operacijo izgubile streho nad glavo, še vedno živi v šotorih, večina pa se je preselila k sorodnikom ali v izjemno draga najemniška stanovanja, kjer največkrat ni na voljo ne pitne vode ne elektrike. Blokada in posledična revščina sta dokončno uničili tudi preostanke gospodarstva. Kmetijske površine, temelj preživetja, so izraelske sile sistematično uničile. Enako velja za ribištvo, nekoč zelo pomembno gospodarsko vejo. Letos je bil ulov zaradi novih izraelskih restrikcij, ki ribičem iz Gaze dovoljujejo ribarjenje največ tri morske milje od obale, za 63 odstotkov manjši kot lani, ko je bil najslabši v zadnjih treh desetletjih. Tudi črni trg je precej bolj skromen kot pred, denimo, poldrugim letom, promet v predorih na meji z Egiptom pa se je zaradi izraelskega bombardiranja in posegov egiptovskih oblasti (po naročilu Evropske unije in Izraela) močno zmanjšal; izčrpavanje se nadaljuje, »rok trajanja« pa se hitro izteka. V razpadajočih bolnišnicah primanjkuje osnovnih zdravil. Otroci umirajo zaradi zlahka ozdravljivih bolezni - letos je driska povzročila kar 12 odstotkov smrti otrok, v prihodnje pa bo zaradi vse hujšega pomanjkanja pitne vode in zaradi kanalizacije, ki zaliva prenaseljene ulice in ceste, še precej huje. Večina šol, ki so bile poškodovane ali uničene med vojno, še ni bilo obnovljenih. Gaza umira.
»V našem naselju je bilo med obstreljevanjem povsem uničenih 26 hiš, tudi moja. Milo rečeno, šokiran sem bil, ko sem videl, da je bilo uničeno tudi vse naše pohištvo in oblačila. Z ženo sva revna; imava sedem otrok, za katere morava poskrbeti. Obnovili smo lahko le eno sobo, saj nimamo dovolj denarja niti za pravo streho ali stekleno okno. Kadar dežuje, me otroci sprašujejo, zakaj skozi streho teče voda. Uničenje domovanja jih je najbolj prizadelo. Nekoč sem delal kot popravljavec električnih naprav, a uničena je bila tudi moja delavnica. Preživljamo se s podporo humanitarnih organizacij. To je pravo trpljenje: biti brez doma in službe,« je klasično zgodbo palestinske družine v Gazi opisal Said Abu Šark.
Mednarodna skupnost je izdala prebivalce Gaze
Izraelska vojaška operacija v Gazi se je jeseni na podlagi poročila južnoafriškega sodnika Richarda Goldstona znašla tudi pred svetom Združenih narodov za človekove pravice; ta je - s presenetljivo slovensko podporo - sprejel resolucijo, ki od Izraela in Hamasa zahteva preiskavo domnevnih zločinov proti človeštvu. Izrael se na krike obupa iz Gaze, kjer vladavina vse bolj skrajnega Hamasa ni niti malo ogrožena, odziva z značilnim cinizmom. Cipi Livni, ki je vodila napad na palestinsko enklavo, je tako pred tednom dni izjavila, da ne obžaluje ničesar in da je v celoti ponosna na delovanje izraelskih vojakov. Ti so po pričevanju iz lastnih vrst v Gazi zagrešili številne zločine, notranji preiskavi v izraelski vojski pa je, mimogrede, do zdaj uspelo ugotoviti le, da je med vojno eden izmed izraelskih vojakov ukradel palestinsko kreditno kartico.
Mednarodna direktorica nevladne organizacije Amnesty Interanational Kate Allen pravi, da odgovornost za zaščito lastnega prebivalstva Izraelu ni dajala in ne daje pravice do kaznovanja vsakega moškega, ženske in otroka v Gazi. »Vse države morajo spoštovati mednarodno pravo, zaradi katerega bi se morala končati brutalna blokada, toda izraelski voditelji se za to gesto osnovne človečnosti niso odločili. Vse države bi morale vztrajati, da bi izraelska vlada umaknila blokado in prebivalcem Gaze omogočila, da si ponovno zgradijo porušena življenja,« poziva Allenova, prepričana, da je mednarodna skupnost izdala prebivalce Gaze.