»Je bister, neuklonljiv, včasih grob. Bil je deček z ulice, ki je postal izkušen strankarski funkcionar in manipulator,« je nekdanji svetovalec prvega ruskega predsednika opisal najbolj priljubljenega ruskega politika Vladimirja Putina.
Moskva - »Je bister, neuklonljiv, včasih grob. Bil je deček z ulice, ki je postal izkušen strankarski funkcionar in manipulator,« je nekdanji svetovalec prvega ruskega predsednika Borisa Jelcina in zdaj dekan Višje šole ekonomike Sergej Karaganov opisal najbolj priljubljenega ruskega politika Vladimirja Putina, ki je 31. januarja 2009 praznoval deset let na oblasti. Osem let je bil predsednik, zdaj pa je že dve leti premier, ki vlada v tandemu s predsednikom Dmitrijem Medvedjevom in po mnenju poznavalcev za leto 2012 pripravlja že tretji naskok na predsedniški položaj. Še vedno mu je naklonjena večina Rusov, maloštevilna liberalna opozicija pa je s silvestrskim protestnim shodom dokazala, da ni vrgla puške v koruzo in se bo še naprej borila proti avtoritarnemu režimu. Demonstracije, za katere oblasti niso dale dovoljenja, so grobo razgnale posebne enote policije, kar veliko pove o sodobni Rusiji. Izbrali smo deset mejnikov, ki so zaznamovali prvo Putinovo desetletko.
Centralizacija oblasti
Ustvaril je vertikalo oblasti in ključne položaje v državi so prevzeli t. i. siloviki, pripadniki nekdanjih represivnih organov in privrženci politike trde roke. Odpravil je volitve guvernerjev ruskih regij, ki jih še zdaj imenuje predsednik. Po volilni zakonodaji iz leta 2006, ki je volilni prag dvignila s petih na sedem odstotkov, strankam pa prepovedala združevanje v predvolilne koalicije, je poniknila večina opozicijskih političnih strank, neodvisni politiki pa so izgubili sedeže v parlamentu.
Krčenje demokracije
Med njegovo vladavino je izginila večina neodvisnih medijev, zaradi represivne zakonodaje pa je oslabljena tudi civilna družba. Njene pripadnike zapirajo v skladu z zakonom o ekstremizmu, na podlagi katerega na silo razganjajo tudi opozicijske protestne shode. Rusija je ena najbolj nevarnih držav za novinarje, o čemer najbolj zgovorno priča umor preiskovalne novinarke Ane Politkovske, tarča napadov pa vse pogosteje postajajo tudi borci za človekove pravice.
Obračun z oligarhi
Jelcinovim oligarhom je pristrigel peruti. Vzel jim je podjetja in medijske ustanove, ki so bile vir precejšnje politične moči. Tako Vladimir Gusinski kot Boris Berezovski sta zbežala iz države, njuni televizijski postaji NTV in ORT pa sta pristali v državnih rokah in sta zdaj glavni vladni trobili. Največji udarec političnim ambicijam oligarhov je bila aretacija nekdanjega lastnika naftnega velikana Jukos Mihaila Hodorkovskega, ki je bil obsojen na osemletno zaporno kazen.
Gospodarski razcvet in kriza
Ko se je Putin konec leta 1999 povzpel na oblast, se je država pobirala iz finančne krize. Na njegovi strani je bila sreča, ki je prišla v podobi visokih cen energentov; prav po njihovi zaslugi je ruski bruto domači proizvod v letih pred gospodarsko krizo rasel za povprečno sedem odstotkov na leto. Gospodarska kriza je Rusijo prizadela bolj kakor marsikatero drugo državo na svetu, toda to ni omajalo zaupanja v Putina.
Terorizem
V zadnjem desetletju so Rusijo pretresli najhujši teroristični napadi v njeni zgodovini. V napadu na moskovsko gledališče Dubrovka leta 2002 je umrlo 129 ljudi, na reševalno operacijo pa še zdaj letijo številne kritike. Podobno velja za Beslan, kjer je dve leti pozneje v terorističnem napadu umrlo 330 ljudi, med njimi kar 177 otrok.
Vojna v Čečeniji in Gruziji
Eksplozije stanovanjskih sosesk v Moskvi, Bujnaksku in Volgodonsku so postale uvod v drugo čečensko vojno in so precej okrepile priljubljenost takratnega premiera Putina; tako je bil leta 2000 v prvem krogu izvoljen za predsednika. V Čečeniji so se protiteroristične operacije ruske vojske končale aprila 2009 in tam je trenutno dejansko precej mirno. Nasprotno iz sosednjih Ingušetije in Dagestana še naprej vsak dan poročajo o terorističnih napadih. Avgusta 2008 je vojna med Gruzijo in Rusijo izbruhnila v Južni Osetiji in je močno načela odnose med Rusijo in Zahodom.
Nacionalni ponos
S predsedovanjem G8 leta 2006 se je Rusija zmagoslavno vrnila na mednarodni parket, na katerem je nizala uspeh za uspehom. Lani je v Moskvi gostila Evrovizijo, leta 2014 bodo v Sočiju zimske olimpijske igre, ruska nogometna reprezentanca pa je na Euru 2008 premagala Nizozemsko. Načrte o odhodu na svetovno nogometno prvenstvo v Južno Afriko so Rusiji prekrižali slovenski nogometaši.
Tragedije
Precej pogoste so bile rudarske nesreče in požari, od katerih je najgrozovitejši tisti, ki je nočni klub v Permu zajel pred dobrim mesecem dni in v katerem je po zadnjih podatkih umrlo 154 ljudi. Putin se je na ognjeno kataklizmo odzval nemudoma, kar je bržkone posledica kritik, ki jih je bil deležen zaradi počasnega odzivanja na nesrečo jedrske podmornice Kursk. Zgodila se je avgusta 2000, v njej pa je zgubilo življenje ivseh 118 članov posadke.
Socialna podoba
Tudi za najrevnejši sloj ruskega prebivalstva je postalo življenje bolj znosno, saj je povprečni dohodek zrasel za 50 odstotkov, povečala se je poraba in zvišal se je življenjski standard, nastajati je začel tudi srednji razred. Na drugi strani se čedalje hitreje veča razkorak med revnimi in bogatimi, saj 10 odstotkov najbogatejših zasluži 15-krat toliko kot 10 odstotkov najrevnejših. Velike so tudi dohodkovne razlike med republikami in mesti.
Vladajoči tandem
Tik pred koncem drugega predsedniškega mandata si je Putin izbral za naslednika Dmitrija Medvedjeva, prvega namestnika premiera in predsednika uprave ruskega plinskega monopolista Gazprom, s katerim zdaj vladata v tandemu. Oba protagonista odločno zanikata govorice, da je med njima že prišlo do navzkrižij. Da je vse v najlepšem redu, so poskušali dokazati tudi s satiričnim animiranim filmom, v katerem je nastopil vladajoči dvojec in so ga na ruskem državnem Prvem kanalu predvajali ob prestopu v novo leto.
Iz torkove tiskane izdaje Dela