Francija: Ko se bijeta notranji minister in obstrani komik

Francoski notranji minister ­Manuel Valls se je odločil, da bo onemogočil kontroverznega komika Dieudonnéja, ki vznemirja javnost z antisemitskimi­ provokacijami. Pred dnevi je prefektom poslal okrožnico s priporočilom, naj umetniku prepovejo nastope.

Dieudonné M'bala M'bala se je kljub temu podal na turnejo s prvim postankom v Nantesu. Danes zvečer ni nastopil, čeprav je hotel in čeprav je nekaj ur prej tako odločilo tamkajšnje upravno sodišče. Razveljavilo je odločitev nantskega prefekta. Okrožnica pač, kakor poudarjajo analitiki, ni bila spisana tako, da bi lahko utišali umetnika. Toda po urgentnem sklicu državnega sveta so mu vendarle prepovedali nastop.

Pogled mladine

Vznemirjenja je veliko, tako v medijih kakor v javnosti. Privrženci so se doslej, med drugim, postavili­ za Dieudonnéja pred njegovim pariškim gledališčem Main d'Or, kjer so vzklikali parole podpore. In kdo so podporniki komika, ki z nespodobnim humorjem v imenu umetnosti, ki da si lahko dovoli vse, buri duhove? Pri Mondu pišejo, da sodijo v tako imenovano »generacijo Dieudonné« tudi »mladi, ki volijo zmerno levo in zanikajo vsakršen antisemitizem, predvsem pa zahtevajo, da se je mogoče norčevati iz vsega«. »Godlja« se zdi, vsaj na prvi pogled, precejšnja, kajti Dieudonnéja obtožujejo prav antisemitizma, nekateri tudi rasizma (sam pravi, da to ne more držati, saj je temne polti: oče je iz Kameruna in mama Francozinja), povezujejo (tudi prijateljsko) pa ga še s skrajno desno Nacionalno fronto oziroma z njenim nekdanjim voditeljem ­Jean-Mariejem Le Penom.

Pri Mondu poudarjajo, da je komik v enem od skečev opisal svoje občinstvo kot škatlico barvic. Menda ni prav veliko primerljivih dvoran po Parizu, v katerih se šalam skupaj smejejo »Arabci, temnopolti, belci pa mladi, volivci levice, skrajne levice in skrajne desnice, rasisti in antirasisti, antisemiti in anticionisti«. No, ena barvica menda manjka: Judje ne zahajajo v Théàtre de la Main d'Or, kajti v njem podirajo še enega zadnjih tabujev – holokavst.­ Obreganja ob Jude tam bojda ni mogoče spregledati, kakor se ne da prezreti, da je med občinstvom nemalo mladine; povečini prihaja iz srednjega sloja in je, kakor jo slikajo, ideološko zmerna.

Iz njihovih odgovorov je razbrati, da verjamejo v humor, ki osvobaja, ne pozna (avto)cenzure in se loteva resnih tem. Smejati se v teatru Main d'Or da pomeni (začeti) razmišljati: o izraelsko-palestinskih odnosih, na primer, pa o avstralskih Aboridžinih in še o marsičem, kar Francozi bojda pogrešajo v medijih. Mladi, kakor jih citirajo pri Mondu, verjamejo, da bi se težkih tem, kakršne so še kolonializem, neokolonializem, različne skupnosti ..., lotevali bistveno bolje, če bi si dovolili vsaj kanček humorja.

Francija nekako boleha za podobnimi težavami kot drugi konci Evrope: za resnobo, ki ne prenese provokacij. Mladi si postavljajo zanimiva vprašanja o tem, kakšna je razlika med holokavstom, o katerem se veliko učijo v šoli, in genocidom v Ruandi, o katerem ne vedo malone nič. Ves politični pomp okrog komika odpira občutljivo vprašanje »hierarhizacije rasizmov«: Zakaj je v francoskem šolskem sistemu tako pomanjkljivo predstavljena nečedna plat francoske zgodovine v Afriki? Hkrati pa je tako zelo v ospredju holokavst. Zadeva Dieudonné kaže, da ni nič samo črno-belo, čeprav je sprva videti tako, predvsem pa je jasno, da v družbi obstajajo različna merila. Zanimiv je tudi pogled, češ da Dieu­donné z rednimi in nespodobnimi retorični namigi na plinske celice ... ne cilja na holokavst, ampak se spotika ob način instrumentalizacije holokavsta, zato provocira judovske elite.

Denar

Zadeva Dieudonné dobiva nekako iz dneva v dan nove poudarke, eden izmed osrednjih je tudi finančni. Komik, ki je že leta »nekakšen kamenček« v francoskem čevlju in je bil večkrat obsojen zaradi rasnih žalitev in razpihovanja sovraštva, dolguje državni blagajni debele vsote denarja. Monde piše o vrtoglavih skoraj 900.000 evrih in še 65.000 evrih globe, ki jih ni poravnal, med drugim zaradi sodnih postopkov. Obenem je, kakor ga zdaj preiskujejo, od leta 2009 menda kar 415.000 evrov prenesel v Kamerun. Predmet preiskave (od lažne insolventnosti do davčne utaje in pranja denarja) so tudi finančne transakcije in posli njegove žene, sicer podjetnice; pod drobnogledom je imetje vse družine.